V zadnjem času se je spet smelo in razpoložen pokazal na televizijskem zaslonu ter naznanil svoj ponovni pohod na izgubljeno mesto prvaka svoje skoraj dve desetletji zasenčene stranke. In zdaj, pričakovano, je v svojem slogu, s svojim značilnim nasmehom, spet prevzel krmilo SLS.

Za politični utrip države je delovanje vsake državotvorne stranke poživljajoče in tudi potrebno v smislu utrjevanja pluralnosti, o kateri radi govorimo z veliko začetnico. Pri katerih vprašanjih in dejanjih se je telo SLS tako hudo skrhalo, da se je prelomilo in zrušilo? A pomembneje od tega je danes vprašanje, od kod bo Marjan Podobnik nadaljeval svojo pretrgano politično pot in kje se bo začel njegov novi državotvorni vzpon.

Pred to svojo politično nezgodo se je najbolj posvečal meji v Istri v sodelovanju s krajanom Joškom Jorasom, ta pa je bil v tesnem sodelovanju z advokatom Starmanom, ki je v nekaj letih ustanovil kar nekaj civilnih iniciativ z enako vsebino, le da vedno z drugačno modifikacijo imena (kar je bila njegova izvirna iznajdba, s katero je uspešno mešal štrene njemu nezaželenih). Z Jorasom sta izvajala razne nesmiselne akcije, da bi dokazala neveljavnost postavljene meje na Dragonji. V nasprotju s tem pa je Podobnik prav na Dragonji utemeljeval »svojo« mejno črto, na osnovi fiktivnega stanja, ki da je bilo ob osamosvojitvi na dan 25. junija 1991. Da bi to svojo »rešilno teorijo« uveljavil, je ustanovil Zavod 25. junij, s katerim je širil svojo vero.

Toda ta osamosvojitveni dan ni pustil za seboj nobene meje, nobene zgodovinske ali kako drugače utemeljene razmejitve med Slovenijo in Hrvaško. Tam je nihče ni začrtal ne prej ne potem, razen Podobnik v svojem politično ambicioznem interesu. A kljub temu so se skoraj vsi politiki oprijeli te »rešitve« kot rešilne bilke, verjetno zato, ker je bila preprosta in trenutno sprejemljiva. Tako trdno se je zarisala v mislih politikov in, posledično, v državljanih, da je odigrala pomembno vlogo tudi pri arbitražni odločitvi o razmejitvi med bivšima republikama, zdaj državama, saj teče po Dragonji in od tam v Piranski zaliv.

Edino Civilna družba Slovenije za mejo v Istri se je tej trditvi upirala z najpomembnejšim argumentom o celoviti občini Piran, ki je imela jasno in pravnomočno začrtane meje. Te so določale, da sta severna polovica Savudrije in Piranski zaliv v njeni lasti, torej slovenski. To doseči na najvišji državni in evropski ravni bi pomenilo uresničevati (vsaj relativno) pravično južno mejo. Vendar ta varianta ni prišla na mizo arbitraže. Tega pač ni dopuščala takratna slovenska politična volja. Ozadje tega še danes ni znano, saj še danes ni politične volje, da bi to razjasnili. Od sedanjega predsednika države se je vseskozi (že ko je bil v funkciji predsednika vlade) zahtevalo pojasnilo o tem državopogubnem dejanju, ki je v končni fazi odvzelo Sloveniji – poleg lastnega dela Savudrije in velikega dela vedno Piranskega zaliva – tudi absolutno prost prehod v svetovna morja.

Marjanu Podobniku je ob ponovnem imenovanju v sedanji šibki sestavi ponudil roko Janez Janša, predsednik najmočnejše opozicijske stranke, zdravo raščene kompozicije, kot jo Janša opredeljuje, nasproti neki »drugi satelitski kompoziciji«, ki da bo kmalu razpadla, ker nima planeta, ki bi satelite držala skupaj v prihajajočem obdobju obnovljene pomladi, ki bo zmagovalna v globalni bitki proti komunističnemu manifestu. Ustanovitelj nekdanje Kmečke zveze, iz katere je SLS nastala, Ivan Oman, je optimistično dodal, da je danes »čas boja proti Bibliji zla in da je zato treba priklicati lastovko slovenske pomladi, da bi priletela še enkrat in osamosvojitvi prinesla še osvoboditev«.

Utemeljeno je torej vprašanje, od kod bo Podobnik začel novo pot stranke SLS.

Frane Goljevšček, Izola