Strinjam se, da na prvem mestu najdemo zakonodajo in njeno uresničevanje. Sledita nadzor in ugotavljanje morebitnih kršitev zakonskih predpisov. Dejstvo je, da to odgovornost nosi zakonodajna in izvršilna oblast, stranke na oblasti, v vsaki demokratični državi. Politika pa se ji pri nas pretkano izmika, ko jo o njej sprašujejo novinarji in porabniki, tudi državljani. Temeljno in aktualno je vprašanje, kdo koga nadzira oziroma kako zakonodajna oblast opravlja nadzor nad kakovostjo in pravilno rabo zakonov, o uporabnosti ter učinkovitosti svojih »proizvodov«, to je zakonov, ki so rezultat dela poslancev oziroma političnih strank v parlamentu. Kupec oziroma porabnik »proizvodov« (zakonov) ima pravico, da slabo kakovost zakonov reklamira na primer vsaj na volitvah. Kdor ne prevzema te odgovornosti za kakovost in je tudi ne nadzira, neodgovorno špekulira s »kupci« svojega dela, ki so državljani, a dobi ravno za to plačilo.

Krnc dalje piše: »Plenilci so tudi sicer imeli (skoraj) popolno zakonsko zaščito. Sodišča bi sicer lahko omejila prosto razpolaganje z oplenjenim družbenim premoženjem, vendar zahtevam za izdajo takšnih sklepov skoraj nikoli niso ugodila. Samo bog ve, zakaj.« Ali sme le Bog vedeti za te vzroke v naši državi? Kje je tu odgovornost? Dalje piše: »Pričakovanja, da bo tožilstvo obranilo družbo, njene državljane, pred neizmernim pohlepom plenilcev, so utopična, neuresničljiva. Tožilstvo je od množice kazenskih ovadb (skoraj 600) zaradi divje privatizacije vložilo nekaj več kot 50 obtožnih predlogov. Obsodilne sodbe pa so bile izdane v manj kot desetih primerih. Sodniki in tožilci se niso dodatno usposabljali za enkraten proces spreminjanja lastninskih razmerij. Plenilci so imeli dober posel.«

Seveda, ko so torej neusposobljeni (?) sodniki in tožilci lahko brez posledic kar zavrgli dokaze za oškodovanje. Ponovno berem: »Po reviziji nekdanjega SDK je revizijo podjetja opravila še Agencija RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je ugotovila velika oškodovanja, ter revizijsko poročilo poslala pravni osebi, Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo, družbenemu pravobranilcu, okrožnemu državnemu tožilstvu, Ministrstvu RS za notranje zadeve, uradu kriminalistične službe. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar je javno zapisala, da zadeva zahteva prioritetno obravnavo in da jo ima v rokah tožilka Barbara Zobec Hrastar. Zgodilo pa se ni nič. Revizijsko poročilo uradne državne institucije ni bilo nikoli uporabljeno kot podlaga za akcijo tožilcev.« Ali so torej res državne institucije, kot sta bila SDK in Agencija RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, in njihove ugotovitve o oškodovanju podjetja res nestrokovne, neverodostojne, neustrezne in odveč, da jih je lahko zanemarilo tožilstvo in posledično še pravosodje? Vse pred očmi političnih strank, zakonodajne in izvršne oblasti.

Po ocenah Bruslja so »naši« plenilci v davčne oaze preselili kakih 30 milijard evrov, po ocenah ameriških ekonomistov pa celo 70 milijard evrov. Uradnih podatkov seveda nimamo. Zatajile so torej predvsem zakonodajna in izvršilna veja oblasti ter politične stranke na oblasti. Podobno kot pri sankcioniranju neplačevanja prispevkov. Ali ni to mogoče le primer, da je tudi tu tožilstvo zatajilo, politika pa seveda prav tako?

Franc Mihič, Ribnica