Znanstvena ilustracija je avtorsko delo znanstvenika ali ilustratorja, ki prikazuje neki znanstveni predmet, naj bo to prečni prerez reliefa, vrsta pikapolonice ali zgradba mineralov. V nasprotju s fotografijo podaja drugačno in bolj fokusirano sporočilnost. »S fotografijo nikoli ne bo mogoče razložiti, kako so zgrajene mišice,« pojasnjuje ena izmed kuratork, Petra Černe Oven. Glavna funkcija znanstvene ilustracije je didaktična in v nekaterih primerih služi kot dokumentacija. Avtorji so večinoma akademski slikarji in oblikovalci, nekateri pa so tudi znanstveniki z žilico za ilustracijo. Petra Černe Oven pojasnjuje, da je pri znanstveni ilustraciji »pomembna objektivnost, ne avtorjeva ustvarjalnost in njegov osebni pogled na znanstveno stvar. Kljub temu mora imeti ilustracija visoko estetsko vrednost.«
Naši začetki
Začetki razvoja znanstvene ilustracije na Slovenskem segajo v 15. stoletje. Razstava se tam tudi začne in je razdeljena v tri večje sklope. V prvem so predstavljeni prvi raziskovalci, ki so stroko šele razvijali. Večinoma so neznani in niso vsi slovenskega rodu, vezani so na geografsko območje današnje Slovenije. Razstavni primerki te dobe so predstavljeni v digitalnem mediju in prikazujejo različne zgodovinske tehnike, od lesoreza, bakroreza do kromolitografije. V drugem sklopu so predstavljeni avtorji, ki so zaznamovali 20. stoletje. Njihove ilustracije si lahko ogledamo v publikacijah.
V najobširnejšem tretjem sklopu se z originali predstavljajo sodobni, aktivni avtorji različnih generacij, med drugim Polona Filiplič in Vladimir Segalla. Slednji uporablja staro slikarsko tehniko jajčno tempero. Jajčnemu rumenjaku se doda pigmente, s to tehniko pa so botanične ilustracije izjemno natančno naslikane. O svojem spoznavanju s predmetom raziskovanja akademski slikar pripoveduje: »Nezaščitene rastline v naravi izkopljem, jih posadim v lonček in jih odnesem v atelje. Tako jih lahko spremljam vso rastno sezono. Gabez, ki sem ga prinesel iz Vipavske doline na Kras, na vrtu še vedno bujno raste.« Najraje slika, kar mu je znano: grozdje, češnjo, lubenico, kaki. »Vse ilustracije sem slikal pod povečevalnim steklom, za semena šentjanževke, tavžentrože, tobaka, velecvetnega naprstca pa je bil potreben stereomikroskop.«
Po krivem zapostavljena
Oblikovalka vizualnih komunikacij in tehnična ilustratorka Polona Filiplič se je na razstavi predstavila z lokomotivami v gvaš tehniki na papirju. Idejo za ilustriranje je dobila iz, kot pravi, »dedne bolezni«: »Navdušenje nad železnico se v moji družini prenaša iz generacije v generacijo, odkar je v naše kraje prišel prvi vlak.« Tehnična ilustracija strogo sledi tehnični risbi, proces iskanja podatkov, tehničnih risb in fotografskega gradiva pa opiše kot pravi podvig. Doda še, da je »malo fotografij, na katerih so vidni detajli, še posebno ko gre za vozila, ki že dolgo niso več ohranjena.«
Kljub obširnemu opusu slovenskih avtorjev je na domačih tleh znanstvena ilustracija zapostavljena. »V nasprotju z domišljijsko ilustracijo jo mnogi dojemajo kot prozaično, rigidno in okostenelo,« pojasnjuje Petra Černe Oven, a verjetno v šoli brez barvitih znanstvenih ilustracij noben učbenik ne bi bil tako hitro prebran.
