Ko je bila majhna, je Kaja Avberšek (1983) vedno govorila, da bo nekoč ilustratorka, nato je končala študij industrijskega oblikovanja. »Strip me ni nikoli preveč zanimal, le v Cicibanu sem brala Marjana Mančka,« razlaga. Šele ko se je kar nekaj let po študiju udeležila Stripburgerjeve delavnice stripov, so ti zares vzbudili njeno pozornost. Nepričakovano se je odzvala na poziv za Mladinine Slovenske klasike: »Sploh nisem vedela, kako se dela stripe, a mislila sem si, da bom enega Petra Klepca že naredila,« pove v smehu. Pa je obenem obdelala še Mojco Pokrajculjo in Valvasorjevo O zmajiču.
Pikica več od velikopoteznosti
Nekateri so dvomili, ali so njeni piktogrami brez besed, obdani s puščicami in lupami, a brez za strip tipičnih okvirčkov, sploh strip. Drugi so v njenem početju videli inovacijo. »Ob ilustraciji me je vedno zanimala tudi beseda. A sama tega nikoli ne bi imenovala strip, saj izraz napeljuje na oblačke v kvadratkih, nanizanih v liniji, kar me ne zanima. Tudi ljudje – razen kolikor smo v to prisiljeni – ne živimo linearno,« pravi. Z zračnim ustvarjanjem v neomejenem okviru poskuša torej bolj organsko slediti času in prostoru, zato svojim izdelkom raje reče risopisi ali pisorisi. Beseda in slika v seštevku ne prineseta dve, temveč tri, je prepričana. »Šele kombinacija obojega vzbudi v vsakem bralcu novo raven branja, neko čustvo, humor.«
Zanimajo jo vsakdanje zgodbe, ki jih ilustratorsko vizualizira že v času njihovega dogajanja. »Nikoli si ne naredim skice po scenah, temveč precej intuitivno delam, delam, delam, nato pa na koncu odvečno izločam,« pove. Do zanjo tipičnega minimalizma je prišlo z leti, prepričana je namreč, da lahko z najmanjšo pikico poveš precej več kot z velikopoteznostjo. Takšne vrste pozornost pa ji omogoča tudi to, da so njena dela večpomenska – da jih torej mlajši bralci dojemajo na eni, odrasli pa nemara na neki povsem drugi ravni. »Želim si, da bralec začuti preobrate – na primer to, da moj humor ni le smešnica, temveč obenem žalost, dvom in skrb.«
Med knjigo in steno
Tudi njen risopis Mile <3 disko, zgodbo o rahlo podivjanem didžeju, ki živi v maminem trebuhu, je resda mogoče brati na šaljiv način. »A jaz sem v času nosečnosti res tudi trpela,« razlaga nasmejana avtorica, njeno najnovejšo knjižico so navsezadnje »rodile« prav spremembe v njenem telesu. Kot pravi, jo zabava dejstvo, da je njen zdaj triletni sin karakterno podoben junaku Miletu, zato enostranski pisorisi, ki so nekakšno Miletovo nadaljevanje, nastajajo kar sami od sebe. Morda bodo v prihodnosti izšli tudi v knjigi, čeprav je naslednja v vrsti projektov najbrž nekakšna stripovska kuharica, razlaga umetnica, ki z družino živi na Kanarskih otokih, a je s slovensko sceno še vedno zelo povezana.
V preteklosti se je Kaja Avberšek med drugim podpisala pod stripovsko Letečo lisico po rezijanski pripovedki, pa pod priročnik za gradnjo izvirnih glasbenih instrumentov v stripu Pojoči grad, preizkušala pa se je tudi kot ustvarjalka likovnih podob za lutkovne predstave. Tudi zato ji prenos Miletove zgodbe na zidove AKC Metelkova mesta ne predstavlja prevelike težave. »Seveda ne gre le za prenos, saj je knjiga precej intimnejši medij. Tovrstni mural tako pomeni predvsem velike podobe in hkrati skrčen nabor informacij, a končni učinek ne sme biti manjši kot v knjigi. Joški, morje, skrhani zobje in regratove lučke lahko komu delujejo nekoliko abstraktno, ker je pripovedni lok precej bolj odprt, a si je vsak prizor mogoče razložiti tudi brez poznavanja literarna podlage,« sklene.
