Ker je Vittore Carpaccio na povabilo koprske škofije, da polepša koprsko stolno cerkev, konec 15. stoletja prišel v Koper in zadnji del svojega življenja ustvarjal prav tam, kjer je je nastala ena njegovih najbolj znanih slik Marija z detetom, ki še danes krasi stene koprske stolnice, nikakor ni presenetilo, da so organizatorji prireditev umestili prav na Carpacciev trg, kjer še danes stoji hiša, v kateri je beneški umetnik tudi živel. Sama jed, ki je postala ena najznačilnejših predjedi, je pravzaprav nastala v začetku šestdesetih v Benetkah, izumil pa jo je Giuseppe Cipriani, lastnik svetovno znanega bara Harry's Bar v Benetkah, kamor so svoja grla hodili tolažit Ernest Hemingway, Charlie Chaplin, Winston Churchill, James Stewart, Truman Capote, Orson Welles in njihovi nasledniki v podobi Woodyja Alena, Georgea Clooneyja in drugih zvezd, ker so ga barve pripravljene jedi spominjale na Carpaccieva dela, ki jih je spoznal na eni izmed razstav v Benetkah. Drug razlog za takrat dokaj nenavaden recept je bila predpisana dieta v obliki surovega mesa neke beneške grofice, ki ji je bila posvečena nova kulinarična mojstrovina. Ker je bila dama zadovoljna s svojim krožnikom, se je jed hitro prijela in postala zaščitni znak italijanske kuhinje.
Originalni karpačo je pravzaprav sestavljen iz tenkih rezin surove govedine, odrezanih od fileja pljučne pečenke, začinjen le z oljčnim oljem in limoninim sokom ter rahlo potresen s parmezanom.
V Kopru je bilo kulinarično potovanje po poteh umetnosti v pripravi surovega mesa malce bolj zapleteno, saj so vsak svoj karpačo pred občinstvom, ki je spretnost kuharjev lahko podrobno opazovalo na velikem zaslonu, pripravljali eminentni gostinci iz Slovenije in Hrvaške. Prvi se je s karpačem iz surovega brancina predstavil Tadej Gašparin iz restavracije Pikol, ki je svojo večkrat nagrajeno jed (brancinov karpačo) tudi tokrat oplemenitil s kiselkastim okusom granatnega jabolka, kostanjevim medom in z obilico domačega oljčnega olja. Sledil je tunin karpačo Tomaža Bevčiča iz portoroške restavracije Rizibizi, ki ga je kombiniral z jagodami in rdečim poprom. Vipavska postrv s priokusom dima je bila sestavni del krožnika Tomaža Kavčiča iz Gostilne pri Lojzetu. Svoji jedi je Kavčič dodal sol, ki jo je predhodno dimil, in sladkor, vse skupaj pa je prepletel še s sadnimi okusi hruške, jabolka in rdeče pese. Karpačo je gostom ponudil v konzervi, namesto običajne vilice pa si je omislil slikarski čopič. Trem morskim jedem je sledila surova račka, ker ima v kuhinji Svetozarja Raspopoviča iz ljubljanskega Asa ta pernata žival prav posebno mesto. Pope je svojemu karpaču dodal zrna granatnega jabolka, kostanj, staran sir in začimbe. Kot zadnji je svoj umetniški krožnik predstavil Fabricio Vežnaver, ki se podpisuje pod jedi iz restavracije Pergola v Zambratiji. Ker stavi na domače istrske okuse in tradicionalno kuhinjo, je karpačo pripravil iz oslovskega mesa, ki ga je obdal z malinami in borovnicami ter domačim oljčnim oljem. Občinstvo v Taverni se je med menjavo menijev in ob grizljanju surovih koščkov mesa zabavalo s popevkami Marine Martensson ter okuse surovega mesa nadgrajevalo ob spremljavi vin iz lokalne kleti Vinakoper.
