Kam posaditi
Vsaka lega ni primerna za vsako rastlino. Večini sadnih rastlin, tako drevju kot jagodičevju, najbolj prija nevtralna ali rahlo kisla zemlja. Veliko večje težave imajo v bazični zemlji. Rahla tla so seveda tudi boljša, saj rastlina hitreje razvije koreninski sistem. Težka in bolj zbita tla so pogosto bolj vlažna. V vlažnih tleh je večja možnost glivičnih bolezni, zato se na takšnih lokacijah izogibamo sajenju koščičarjev in oreha. Vlažna in hladna tla najbolje prenašajo hruške in jablane. Zaradi občutljivosti za glivične okužbe je mesto za koščičarje na dobro odcednih tleh.
Vse sadne rastline potrebujejo za razvoj plodov sonce. Tako jim vedno izberemo sončno lego, kjer so osvetljene ves dan. Na dobro osončenost poleg lege vplivamo tudi s pravilno rezjo. Izjema so manj zahtevne ameriške borovnice (te zaradi potreb po kisli zemlji raje posadimo kar v lonce), ki bodo uspevale tudi v polsenci. Večini sadnih rastlin škodi oziroma jih slabi prepih, zato zanje niso primerne izpostavljene lege. Vedno pride prav živa meja, ki zadrži direkten udar vetra v drevo in ga razprši. Pri zidanih ograjah pride do vrtincev, ko veter preskoči ograjo, kar prav tako škodi sadnim rastlinam. Zavetrne lege so vedno dobrodošle za vse sadne vrste. V celinski Sloveniji takšne lege prihranimo za »primorske« rastline, kot so kaki, figa, marelica … Včasih je dovolj, da rastlino le »pritisnemo« ob steno in veliko bolje uspeva kot na prostem.
Še nekaj pravil za sajenje sadnega drevja
Za sajenje potrebujemo: kakovostno sadiko, hlevski gnoj ali mineralno gnojilo z majhno vsebnostjo dušika (na slabih tleh še dobro prst, ki nadomesti izkopano), primerno orodje (lopata, vile, samokolnica, vedro, sadjarske škarje), kol (vsaj 2 metra in naravno vezivo), mrežo proti voluharju. Sadilno jamo izkopljemo približno pol metra globoko in v premeru nekoliko širše. V primeru slabših tal napravimo večji izkop. Izčrpane sadike je pred sajenjem dobro namakati vsaj pol ure. Namakamo jih v mešanici vode, ilovice in preperelega hlevskega gnoja (vsake sestavine naj bo tretjina). Dno izkopa z lopato zrahljamo, nato pa v jamo zmečemo »na glavo« obrnjeno rušo od izkopa. Čez to damo za dvoje vil gnoja, prek tega pa plast zemlje in vse skupaj dobro zahodimo. Zapičimo kol, nato pa boljšo prst nasujemo v obliki stožca, da na njem razporedimo korenine sadike, ki smo jih poprej skrajšali, če so bile res predolge ali poškodovane. Med sadiko in kolom naj bo 10 centimetrov razmaka.
Korenine drevesa obsujemo z enako, torej dobro prstjo, sadiko pa medtem držimo in jo vmes z občutkom rahlo potresemo v navpični smeri. Rahlo prst, ki se tako prileže koreninam, le blago pritisnemo z nogo. Nasuto zemljo ob obodu izkopa močno zahodimo, da se posede. Tako pogreznjen obroč zapolnimo s hlevskim gnojem; tokrat ga dodamo manj kot na dno. Jama še vedno ni polna, zato jo v tej fazi obilno zalijemo in počakamo, da vse popije. Če je zemlja zelo suha, jamo prvič zalijemo že pred sajenjem. Obilno zalivanje je bolj koristno kot teptanje zemlje, na oba načina pa iztisnemo odvečen zrak iz jame ter tako vzpostavimo tesen stik korenin z zemljo. V jamo pred koncem dosujemo zemljo do vrha ali raje nekoliko više, ker se bo s sadiko vred sčasoma posedla. Glejmo, da bo imela vraščena sadika cepljeno mesto 5–8 cm nad tlemi. Sadiko privežemo h kolu na njegovo senčno stran, vez na sadiki pa naj bo zaradi posedanja višje kot na kolu. Vrh sadike skrajšamo za do četrtino ali tretjino; na tem mestu bosta odgnala nov vrh in nova etaža (ogrodnih) vej.
