Bivanje – okus po domačem: naj medijsko vsiljena estetika ne bo merilo

Tragikomika s cipresami

Velikokrat imam občutek, da naročniki nekako morajo biti zadovoljni v dizajnerskem stanovanju ali hiši in da se bojijo karkoli spreminjati, kaj kupiti … Če bi že kaj še kupili in dodali, bodo raje svojo odločitev preverili pri arhitektu, da ne bo kaj narobe. In narobe je prav takšno nesamozavestno obnašanje, nekakšna oblikovalska ujetost, v kateri se znajdejo končni uporabniki, ki se v svojih drago plačanih stavbah pač morajo počutiti dobro, saj je bil njihov objekt predstavljen v reviji, celo na televiziji in je zato prav gotovo vse v redu – če sami menijo, da kaj ni udobno ali prijetno narejeno, je napaka prej v njih samih kot pri snovalcih.

In kaj me žalosti ob obiskih v pretežno novih stanovanjih in hišah? Najprej vidiš zunanjo ureditev stavbe in ograjo okrog parcele. Ograje med hišami so nikoli izpeta pripoved z nešteto dramskimi vložki. Slovenci se najraje kregamo s sosedi in najbolj pogost povod je ograja. Kakšna naj bi bila, je izredno težko uskladiti in ker visoke ograje ne smeš postaviti brez soglasja soseda, nastopi idealen trenutek, da se vse skupaj reši po salomonsko: ciprese, vendar. Te nimajo česa iskati v naši celinski klimi, niti ob ograjah, ampak so več kot praktične, da poceni in z eno potezo rešimo problem s sosedi: same bodo zrasle visoko, kot nobena grajena ograja, sosedov ne bomo videli in ni ga predpisa, ki bi prepovedoval saditev cipres. Rezultati so katastrofalni, saj je cipres toliko, da spreminjajo naravno podobo Slovenije. In ni ga uspešnega vrtnarja, ki ne bi gojil cipres, ki so gotovo največja prodajna uspešnica. Čez čas ciprese zrastejo, zato jih je treba rezati, kar ni ravno enostavno in poceni, odebelijo se, vzamejo skoraj en meter zemljišča ob meji in v njih se marsikaj zaredi, kar škoduje vrtovom in sadnemu drevju, imajo tudi svoje bolezni in sčasoma niti zelene niso več … Večkrat se peljem mimo hiše, kjer so ciprese pustili kar pri miru in so že višje od same hiše, tudi več kot polovico vrta so že zasedle – tragikomično …

Brezosebni dizajni vhodnih vrat

Drugo, kar me preseneča in žalosti, so vhodi v stavbe. Da bi bili moderni in sodobni, so le formalni, za mimogrede, nevidni, neprepoznavni, zgolj funkcionalni, brez duše, brez povabila, da bi vstopili, brez pozdrava ali vabila obiskovalcem in tudi uporabnikom, lastnikom. Če pogledamo v zgodovino, so imeli vhodi, portali, vedno zelo veliko vsebinsko in oblikovalsko težo, povedali so, kam gremo, in ali smo vabljeni ali ne. Pripovedovali so tudi o tem, kakšen je lastnik stavbe – portali so najpomembnejši del obleke neke stavbe, jih tudi kar naprej uporabljamo. Vhod mora jasno povedati, da gre za vhod, mora biti prijazen, z nadstreškom in imeti mora lepa vrata – vhod najavlja zgodbo, ki je za njimi.

Vhodna vrata so naslednja šibka točka. Praviloma so sicer draga in visokotehnološka, ampak to je druga zgodba, nič nima z oblikovanjem in povabilom v hišo, gre za kožo, površino teh vrat. Žal so tehnološki, minimalistični in brezosebni tudi dizajni vhodnih vrat. Če že pride do ornamentov, so ti grafični, brezosebni, brez prijaznosti, prijetnosti in brez vabila v objekt, brez duha in v površinskih obdelavah, ki so bolj primerne za avtomobile kot za dom. Brskanje po katalogih me je spravilo v obup, zato sem fotografiral sto let stara vhodna vrata, ki so dajala dušo lepemu staremu objektu, in ker sem želel podobno dušo vdahniti tudi našemu bivališču, sem dal fotografijo mizarju, ki je za manjši denar, kot stanejo visokotehnološka vrata, izdelal nova stara vrata z vsemi želenimi tehnološkimi lastnostmi, tudi tisto, da pri vhodu v hišo ne sme biti nobene ovire – praga.

In ko vstopimo v stavbo, se začenjajo razne zgodbe, ki bi jih lahko razdelili v več kategorij. Najbolj običajna kategorija je bela predstava: vse v belem, potem pa nekaj močnih poudarkov v drugi barvi, denimo kaka črna miza ali fotelj ali že kaj, neke vrste črno-bela šahovnica, ki temelji na kontrastih. Tudi sam sem imel belo obdobje, priznam, je nekako prva in najbolj enostavna faza in je tudi varna in praktična, saj na ta način lahko narediš najmanj napak: beli zidovi in stropi, rjav parket in potem bo, kar bo …

Naslednja značilna zgodba je ena barva v več odtenkih, pri tem prevladuje nekaj bele in siva, da je zadeva »nobel«, namesto sivih odtenkov so lahko odtenki drugih barv, mora pa biti vse v isti zgodbi, na katero se navezuje tudi pohištvo, skratka brez velikih dramaturških vložkov. Vse je strogo premišljeno in preden uporabnik kupi novo vazo, je najbolje, da vpraša arhitekta, ali je izbor primeren … Vrhunec takega oblikovanja predstavlja kak napis na steni – v ta napis bomo morali gledati, dokler se stanovanja ne bo pobelilo na novo, to pa ne veš nikoli, kdaj se bo zgodilo … Ti napisi (včasih pretirano veliki in vpadljivi) nam dajejo vedeti, da je to stanovanje ali hiša pač določena zgodba, v to zgodbo arhitekta moramo verjeti in se ji klanjati … Meni je to sicer bolno, a ljudje z manjšo samozavestjo, ki so vse skupaj drago plačali, se prostovoljno pustijo voditi žejne prek vode in se pustijo potisniti v vlogo igralca v tej dragi zgodbi – bolj trenutni in oblikovalski kot njihovi: če so drago plačali in če je zadeva v reviji, bi že moralo biti vse v redu …

»Veliko denarja – malo okusa«

Naslednjo kombinacijo notranjega oblikovanja bi lahko imenovali »veliko denarja – malo okusa«. Tu najdemo vse mogoče in najdražje, nametano na kup in ta kup je praviloma odbijajoč, neprijazen, brez neke bivalne vsebine, nerazumljiv, precej brutalen, tudi kakšen kamnit zid se najde vmes, morda celo granit, ki je sicer rezerviran za spomenike in pokopališča, je pa najdražji … Lastniki so prepričani, da imajo vse najboljše možno, a zame je zadeva strašljiva in čim prej odidem. So sicer tudi izjeme, a sem jih videl zelo malo.

In na koncu so interjerji, kjer se stopim od ugodja in udobja in kjer bi kar ostal dalj časa. Praviloma pri teh interjerjih ni bilo zraven arhitekta, lastnik je narekoval posamezne faze v gradnji in sam izbiral notranjo opremo. Takih hiš sem videl izredno malo, manj kot en odstotek. So pa take hiše in interjerji povsem običajni v strokovni literaturi in tudi veliko intelektualno usmerjenih svetovno znanih oseb ima takšna bivališča. Zato sem prepričan, da moj okus ni niti slab, niti globalno gledano manjšinski, če pogledamo zadevo bolj od daleč. Kak je torej recept za prijazno, domače, prijetno kakovostno oblikovanje, ki bo enako moderno ves čas obstoja, torej da bo brezčasno kakovostno oblikovano? Najprej bi morali pozabiti na grafično oblikovanje, grafično scenografijo in na »zgodbe«, saj stanovanje ne more biti ena zgodba iz ene oblikovalske ideje, ampak je življenje, kontinuum. Ne bi se spuščal v kompozicije in številne kose opreme, bi le nakazal nekaj malenkosti, ki se za enak denar lahko naredijo povsem drugače kot sicer.

Ni nujno da so zidovi gladki in beli z ostrimi robovi, lahko so z grobim zaključnim slojem, lahko so obarvani in lahko so brez ostrih robov. Okna so lahko tudi polkrožna, lahko imajo prijetne in domiselne notranje in zunanje police. Radiatorji so skoraj izginili, ampak če so prijetno oblikovani, jih ni treba skrivati, pozimi nam prija, da se dotaknemo gladke tople površine. Tudi vrata ni nujno, da imajo ostre robove, na katerih se skoraj urežemo. Luči naj bodo indirektne; močne, ki s stropa svetijo navzdol, niso prijetne za oči in slabo osvetljujejo prostor. Posebna zgodba so stopnišča brez ograj, ki naj bi bila oblikovalski dosežek v interjerju. Ne le da taka oblika ne ustreza sanitarnim in varnostnim predpisom in je smrtno nevarna, je tudi grda, saj nas navdaja s strahom in tesnobo.

Epidemija kuhinjskih otokov

Posebna zgodba so tudi kuhinje, ki so vedno bolj podobne brezobličnim laboratorijem – le zakaj? Gladka vrata omaric brez ročajev niso nikakršen oblikovalski uspeh: odpiramo jih s pritiskom nanje, vedeti moramo, kje pritisniti, in kjer pritiskamo, jih tudi umažemo, tudi ne vemo, kaj je v kateri omarici … Je to res lepše in bolje kot lepa vratca z lepimi ročaji in kakim steklom v gornjih omaricah? Zadnja leta gre za pravo epidemijo kuhinjskih otokov: ti izhajajo iz velikih kuhinj in gostinskih obratov, ko se kuha v sredini na otoku, okoli se pa hodi. Ta logičen vzorec pri velikih kuhinjah pa je pri razmeroma malih prava katastrofa: kuhamo tik ob ljudeh, ki hodijo mimo ali sedijo v bližini, kuhanje pa ni le prijetno, je tudi nevarno in za bližnjo okolico škodljivo: vroče oljne kapljice, para, nevarnost prevrnitve skodelice… Če je prostor za otok, naj bo na njem kar koli razen kuhalne plošče, ki spada stran od ljudi in komunikacij. Nemalokrat vidim mizo s stekleno ploščo, kar me namesto estetskega uživanja resno prestraši: ostri robovi, nikoli je ne moremo očistiti do konca, kar koli položimo nanjo, povzroča neprijeten hrup, daje vtis, kot da se bo nekoč razbila in sesula vase … Zelo daleč od prijazne domače mize, na katero lahko neboleče položiš svoje roke …

 Zadeva z oblikovanjem hiš in interjerjem je zelo podobna načelom oblačenja in kupovanju oblek. Lahko kupujemo stalno le modne komplete, ki so v določenem trenutku aktualni, zapovedani, ali pa kupujemo le dobre brezčasne komade, ki jih lahko neskončno interpretiramo s sorodnimi dobrimi in brezčasnimi komadi v več kombinacijah, kot jih sploh utegnemo obleči. In tudi cena je različna: prvi koncept zahteva veliko denarja in stalno menjavanje enega kompleta z drugim, drugi način pa je veliko cenejši in v uporabi enostavnejši.

Pri vsem skupaj pa je najpomembnejša samozavest: če bomo samozavestni in bomo vedeli, kaj hočemo in v čem se počutimo dobro, bomo svoj duh tudi prenesli na oblačenje in bivalni prostor, da bo vse skupaj v sozvočju z nami samimi, z našo osebno in posebno zgodbo. Sicer bomo prepuščeni na milost in nemilost nekim zgodbam, ki jih narekujejo drugi.