Vlaga v polenih za kurjenje ne sme presegati več kot 20 odstotkov lesne mase, kar je v skladu z leta 2013 sprejeto uredbo o izpustih iz malih in srednje velikih kurilnih naprav. Dimnikarji bodo preverjali vlažnost za kurjenje predvidenih drv, v primeru prevelike vlažnosti goriva pa naj bi predvsem opozarjali in poučevali uporabnike o pomenu suhih drv. Zaradi izmerjenih vlažnih drv torej še ne bomo dobili kazni, saj dimnikarska služba pozove okoljski inšpektorat šele v primeru odkritja večjega odstopanja na kurilni napravi, kar nakazuje na obsežne in dalj časa trajajoče težave. V okviru inšpekcijskega pregleda kurilne naprave se bo preverilo tudi ustreznost goriva, kjer bo v primeru kurjenja z vlažnimi poleni posameznik kaznovan z globo od 1200 do 4100 evrov, podjetje pa od 4000 do 40.000 evrov.
Merjenje povprečne vlažnosti v skladovnici
Dimnikarji bodo meritve opravljali po predpisani metodi. Iz zaloge goriva bodo naključno izbrali vsaj tri srednje velika do velika polena in jih razpolovili. Na notranji strani sveže razcepljenega polena bodo meritev izvedli na treh točkah; eni na sredini razcepljene površine ter dveh, ki bosta okoli pet centimetrov oddaljeni od najbližjega odrezanega roba polena. Meritev se ne opravlja na zunanji strani polena ali na odrezanih straneh, pa tudi ne na smolnatih, grčavih ali razpokanih delih lesa. Na vsakem od treh polen opravi dimnikar tri meritve, končna vrednost pa je povprečje devetih posamičnih meritev. Slaba povprečna meritev je osnova za posvet o primernosti goriva in vplivu na kurilno napravo ali okolje. Opisana metodologija daje vtis, da gre bolj za meritev informativne narave, saj je pri takšnem odčitavanju nemogoče upoštevati vse spremenljivke, ki vplivajo na rezultat. Digitalni merilniki vlage merijo električno prevodnost lesa, na kar vplivata temperatura zraka in lesa, zračna vlažnost, usmerjenost lesnih vlaken, za merodajno vrednost je treba upoštevati tudi drevesno vrsto in vračunati napako merilnika. Popolnoma zanesljive so lahko samo meritve na dimniku, kjer se izmeri količino trdnih delcev v dimu in tako dejanski vpliv kurilne naprave na okolje.
Suha drva niso prestiž
Neustrezno gorivo v kurilnih napravah najbolj enostavno rešimo z dobrimi pripravami na kurilno sezono. Te se začnejo spomladi, ko se zadnja sezona konča. Takrat je najprimernejši čas, da si priskrbimo nov les za ogrevanje, saj vsebuje pozimi sekan les manj vode, do nove kurilne sezone pa je vsaj še pol leta. Suha drva niso draga dobrina, saj so bolj prostorska kot finančna obremenitev. Spomladi imamo na voljo več časa, da poiščemo zanesljivega dobavitelja drv s konkurenčno ceno, pripravimo lahko dober prostor za shrambo. Razcepljena polena skladiščimo v pokritih in zračnih skladovnicah na sončni legi; za bukov les stroka priporoča dvoletno sušenje. Večja učinkovitost presušenih drv je v praksi občutna – če ne verjamete, si shranite tedensko zalogo drv za čez dve leti in takrat preizkusite sami.
Z mokrim lesom najbolj škodimo sebi
Ko se dimnikarji na terenu srečajo s kurjenjem vlažnih drv ali celo odpadnega lesa, je njihova prva naloga, da upravljavca kurilne naprave poučijo o razlogih za neprimernost uporabe takšnega goriva. Na ministrstvu opozarjajo, da se zaradi kurjenja mokrih drv škodljivi izpusti iz kurilne naprave povečajo za do 20 odstotkov, za prav toliko se zmanjša tudi izkoristek kurilne naprave. Zvišajo se stroški kurjenja, poveča se obremenitev peči in dimnika, zaradi prašnih delcev se izrazito poslabša kakovost zraka v bližini kurilne naprave; neustrezna drva najprej vplivajo na uporabnika in njegovo neposredno okolico.
