Pet predstav, med njimi dve premieri, simpozij ter okrogla miza – dramatičarka in performerka Simona Semenič, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada in že vrsto let ena najbolj vznemirljivih ustvarjalk v slovenskem gledališkem prostoru, je v teh dneh na odrih (in ob njih) s svojim delom prisotna morebiti bolj kot kadar koli prej.
Festival sodobne umetnosti Mesto žensk, na katerem je v preteklosti že večkrat sodelovala, ji je namreč skupaj z Novo pošto (Slovensko mladinsko gledališče in Maska) posvetil poseben programski sklop, imenovan Abonma Simona Semenič, ki je nekakšen krovni dogodek letošnje festivalske izdaje, v njegovem okviru pa bodo izvedli več njenih dram (dva avtoričina solo performansa tokrat namesto nje izvaja Maruša Majer), včeraj so o njenem delu govorili na simpoziju Vsak cuka svojo delicijo, sledila bosta še pogovor o uprizarjanju nove slovenske dramatike in predavanje. Medtem so v Slovenskem mladinskem gledališču kot uvodno premiero te sezone uprizorili deseturno predstavo Še ni naslova, ki jo je zrežiral Tomi Janežič in izhaja iz tematizacije mita o Don Juanu, njena hrbtenica pa je ravno besedilo Simone Semenič, ki do motiva zapeljivca pristopa skozi različne (ženske) perspektive.
Še vedno spregledana
Utegnilo bi se torej zazdeti, da je ta leta 1975 rojena avtorica, ki je v slovenski kulturni prostor prinesla povsem nov tip dramske pisave, v njem pa spreobrnila ustaljene forme, dramske tehnike in običajna razmerja med avtorjem, besedilom in bralcem (oziroma gledalcem), po več kot desetih letih vsestransko živahnega delovanja (ne samo kot dramatičarka in performerka, temveč tudi kot dramaturginja, režiserka, producentka in pedagoginja) naposled le postala del »splošnega kanona« sodobne slovenske umetnosti, ki bi presegal ožje gledališke oziroma strokovne kroge. Toda kljub temu, da je njeno ime v zadnjem času nekoliko bolj prodrlo v širšo javno zavest, med drugim zaradi že omenjene nagrade Prešernovega sklada (a tudi sovražnega pljuvanja, ki ga je bila ob tej priložnosti deležna v nekaterih skrajnih medijih v politično inscenirani »aferi«, kjer je bila uporabljena njena stara, iz konteksta iztrgana fotografija s slovensko zastavo) in dveh izdanih knjig njenih dram (Tri drame in Me slišiš?), bi nemara težko trdili, da je njeno delo že postalo del osrednjega toka slovenske gledališke produkcije.
Četudi je doslej prejela že tri Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo (leta 2009 za 5fantkov.si, leta 2010 za 24ur in leta 2015 za sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije), še dvakrat pa je bila zanjo nominirana, so si njena besedila razmeroma počasi utirala pot na odre slovenskih gledaliških ustanov, sprva pretežno na male odre, šele pozneje tudi v abonmajsko ponudbo velikih dvoran. Pri tem ni kaj dosti pomagalo niti to, da so bila medtem prevedena v več kot deset jezikov in uprizorjena v celi vrsti evropskih držav, v ZDA in celo na Bližnjem vzhodu, predstave po njenih predlogah pa so prejemale nagrade tako doma kot v tujini. Še danes tako ostaja občutek, da je njen opus glede na svoj pomen v precejšnji meri spregledan.
Preseganje tabujev
Vsaj deloma je mogoče omenjeno stanje pripisati rahlemu neskladju med repertoarno politiko slovenskih gledališč, ki je po sili razmer vse bolj povezana s kriterijem obiska, ter vsebinskimi in formalnimi značilnostmi dram Simone Semenič, ki jih navkljub njihovi kakovosti ni mogoče neprizadeto prebavljati, temveč med občinstvom prej vzbujajo nelagodje: v njih je vsakdanjost oluščena glazure znosnosti, tematike, kot so različne oblike zlorabe moči, sistematično nasilje v družbi, zatiralski odnos do drugačnosti, na intimni ravni pa na primer soočanje z boleznijo, smrtjo ali izpraznjenostjo medosebnih odnosov, so v svojevrstni besedilni obliki posredovane na način, ki gledalca postopoma pritegne v občutek nekakšne soodgovornosti za dogajanje. In čeprav kritično vsebinsko ost nenehno mehča z obešenjaškim humorjem in igrivostjo, niso njeni poudarki, praviloma očrtani skozi položaj ženske, zato prav nič manj srhljivi, morda celo še bolj.
Na dokončno udomačitev dram Simone Semenič v programih slovenskih gledališč bo morebiti treba še nekoliko počakati, toda že zdaj je jasno, da je s svojim delom pomembno zaznamovala domačo dramsko in sploh gledališko pokrajino zadnjih let. Širitev obzorij možnega, ki jo je ponudila tudi s svojim prepoznavnim slogom (za katerega so med drugim značilni pisanje brez ločil ali velikih začetnic, osamosvajanje didaskalij v enakovredne partnerice dialogu in krožna zgradba besedil), namreč navdihuje tudi druge dramatike, kot je to na včerajšnjem simpoziju mimogrede omenila Mateja Pezdirc Bartol, večkratna članica žirije za Grumovo nagrado: »Ob prispelih besedilih ugotavljam, da si marsikdo želi pisati tako kot Simona Semenič.«
