Vprašanje, zakaj nočejo otroka, je seveda rezervirano za ženske. Nihče ne drega v moške brez otrok, najprej, ker jih teoretično lahko imajo tja do smrti (če zamenjajo staro za novo) in torej to stanje ni nič dokončnega, potem ker bi bilo nedostojno podvomiti o njihovi plodnosti, ki je bila še do pred nekaj desetletji popoln tabu (in za katero je bila vedno kriva ženska). Tudi odgovor, da ne čutijo želje po otroku, se iz moških ust sliši naravno: seveda, zanima jih astrofizika, vzpon na najvišjo goro, na borzo, toliko izredno zanimivim stvarem se lahko posveti moški, da mu otrok res ni treba. Če jih ima, skrb »naravno« in »razumljivo« prevzame »boljša polovica«.
Ženska je skozi vso dolgo zgodovino najbolj priljubljen predmet nadzora vseh vrst oblasti in vseh velikih religij prav zaradi svoje prokreativne funkcije. A nosilci moči so v teh zadevah vedno strašno nedosledni. Ženska je dolžna imeti otroke načelno, ne pa, če je denimo nuna ali nekoč služkinja, varuška, negovalka ali učiteljica, danes pa zaposlena v Nikovi tovarni v Bangladešu ali v kakšnem poslu na visoke vrtljaje – v vseh teh primerih bi jo otrok zgolj oviral pri opravljanju dela. Enako neprimerno je, če zanosi z gospodarjem, šefom ali župnikom – v tem primeru se zdi tem moškim abortus legitimen, v primerih, ko se sama odloči zanj, pa je greh tudi v primeru posilstva. In seveda naj nima otrok, če je neprave rase ali narodnosti, če je revna ali če ima kakršne koli težave, zaradi katerih ne bo zmožna za otroka sama skrbeti. Ženska je dolžna otroke imeti, a ne vsaka ženska in ne katerih koli otrok, še posebej ne, bog se usmili, če je sosed črn. Z žensko je en sam križ.
O mešanici ideologije in vere, ki z roko v roki stoletja nadzirata ženski trebuh, je te dni na Mestu žensk spregovorila tudi francoska politologinja Francoise Verges, ki jo je raziskovala skozi trojni preplet (post)kolonializma, rasizma in ekonomske prikrajšanosti. In to znotraj ene in iste države.
Na Reunionu, otoku v Indijskem oceanu, v bivši francoski koloniji, ki so jo po drugi vojni spremenili v enega izmed francoskih departmajev, je v 70. letih izbruhnil hud škandal. Na dan je prišlo, da so zdravniki (beli, kajpada) že nekaj let sistematično sterilizirali domačinke ali pa jim naredili abortuse pod pretvezo, da gre za druge nujne posege. Abortus je bil takrat v Franciji še prepovedan in v matici je na črno splavilo milijon žensk na leto, veliko jih je umrlo ali ostalo poškodovanih. Zakaj so torej reunionski zdravniki v javnem zdravstvu množično kršili to prepoved (in s po dvakrat izdanimi računi tudi mastno služili)? Na sodišču se zagovarjali, da so ravnali zgolj v skladu z državno politiko, ki je nenehno opozarjala, da je rodnost na otoku prevelika (v matici pa premajhna), da gre za demografsko bombo. Ne eni strani države je torej oblast silila državljanke, naj imajo otroke (in obnovijo zaradi vojne oslabljeno narodno maso), po drugi strani pa predpisovala omejevalno demografsko politiko, ki je »samodejno« vodila do zločinske obravnave žensk. Pri tem pa elegantno zamolčala dejstvo, da je bila revščina na Reunionu tako posledica kolonializma kot polovične dekolonializacije – ženske in otroci tam niso uživali enakih socialnih pravic kot tisti v matici.
A »reševanje« problema velikega prirastka se ni nehalo: oblast ga je demonizirala z oglaševalsko akcijo Dovolj!, politični oziroma kapitalistični cinizem pa ga je že takrat tako kot danes razglašal tudi za »ekološko grožnjo« – kot da ne bi en sam lastnik naftnega vrelca planeta onesnažil bolj kot milijon revnih ljudi, en sam slovenski lovec/turist pa pobil več eksotičnih živali kot 99 odstotkov prebivalcev kakšne afriške države. Namesto vzpostavitve pravičnih razmer v bivši koloniji je zagnala akcijo Prihodnost je drugje, s katero je utemeljila sforsirano izseljevanje z otoka. Več deset tisoč otočanov je iz njim znane revščine moralo v Franciji zapolnjevati potrebe po ceneni delovni sili v gospodinjstvih, negi, čiščenju in tovarnah, kjer so v tujem in hladnem okolju spoznali še revščino izkoreninjenosti in drugorazrednosti. In kar je bilo najhuje: z otoka so v francoske rejniške družine deportirali tudi več kot tisoč revnih otrok. Istočasno pa so, da bi »razredčili« neljubo barvo kože na otoku, tja z ugodnimi pogoji mamili francosko malo meščanstvo, ki je izživelo doma neuresničen sen: končno večvredni.
Zgodilo se je v Franciji, a ne se slepiti: vsaka država ima svojo mračno pego: črno, revno, »šibki spol«.
