Za zadržanje globalnega segrevanja ozračja pri največ 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo so potrebne hitre in nezaslišano obsežne spremembe vseh vidikov našega življenja. To je ključna ugotovitev posebnega poročila o vplivih segrevanja ozračja, v katero je Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC) prejšnji teden v južnokorejskem Incheonu strnil in danes širši javnosti predstavil najnovejša dognanja znanstvenikov z vsega sveta. Člani foruma so pregledali več kot šest tisoč znanstvenih prispevkov, njihov povzetek v posebnem poročilu pa so potrdile tudi vlade 195 držav članic foruma.
V tokratnem poročilu se je 91 avtorjev osredotočilo na učinke podnebnih sprememb glede na to, ali se bo Zemlja do konca stoletja segrela za 1,5 ali 2 stopinji Celzija glede na predindustrijsko dobo. Razlika pol stopinje lahko odloča o življenju in smrti, saj med drugim denimo pomeni, da z obličja Zemlje ne bo izginilo »le« 70 odstotkov koralnih grebenov, temveč praktično vsi (99 odstotkov). »Vsak drobec višje temperature šteje, posebno ker segrevanje ozračja za 1,5 stopinje ali več prinaša naraščajoče tveganje dolgotrajnih in nepovratnih sprememb, ki vključujejo izgubo nekaterih ekosistemov,« je povzel član IPCC Hans-Otto Pörtner.
Zgornja meja dveh stopinj Celzija, za katero se je leta 2015 dogovorilo 195 držav podpisnic pariškega podnebnega sporazuma, ni več varen ali sprejemljiv cilj, iz poročila IPCC razbirajo v okoljevarstveni organizaciji Focus. »Nove študije, ki so bile narejene v pripravah na poročilo IPCC, kažejo, da je segrevanje za dve stopinji veliko bolj nevarno, kot je bilo sprva napovedano.«
S trenutnim trendom segrevanja ozračja bomo po izračunih znanstvenikov za 1,5 stopinje višje globalne temperature dosegli že okoli leta 2040. Ukrepanje pred nepovratnimi spremembami je tako še mogoče, a bo zahtevalo hitre in drastične spremembe predvsem v načinu rabe tal, energetiki in industriji, pa tudi na področju stavb, prometa in urbanizacije. Človeško povzročeni izpusti ogljikovega dioksida morajo namreč po ugotovitvah znanstvenikov do leta 2030 pasti za okoli 45 odstotkov glede na leto 2010, po letu 2050 pa novih izpustov sploh ne bi smelo več biti. Oziroma bi morali zanje poskrbeti s tehnologijami izločanja ogljika iz zraka. »Učinkovitost takšnih tehnologij v večjem obsegu ni dokazana, nekatere od njih pa predstavljajo tudi tveganje za trajnostni razvoj,« pretirano zanašanje na takšne rešitve odsvetuje IPCC in pri tem omenja recimo zajemanje in shranjevanje ogljika s pomočjo rastlin, ki se jih nato skuri za pridobivanje bioenergije. V tekmi za isti omejeni vir – zemljo – bi namreč širjenje takšnih plantažnih nasadov biomase lahko ogrozilo proizvodnjo hrane za rastoče prebivalstvo, ohranjanje živalske in rastlinske raznolikosti…
Okoljske zaveze – staro čtivo
Trenutne zaveze držav podpisnic podnebnega sporazuma vodijo v tri stopinje toplejši planet do konca stoletja, zato so se danes predvsem v nevladnih vrstah vrstili pozivi k zaostritvi nacionalnih ciljev. Deležne so jih bile tudi evropske države; med drugimi jim je direktor največje evropske koalicije nevladnih organizacij s področja podnebnih sprememb CAN Europe Wendel Trio očital, da sedanji evropski cilji niso dovolj ambiciozni.
Evropska unija – in z njo Slovenija – je doslej obljubila, da bo do leta 2030 izpuste toplogrednih plinov zmanjšala za vsaj 40 odstotkov glede na leto 1990, a napoveduje evropska komisija še bolj drastičen upad izpustov. Države članice in evropski parlament so se namreč letos poleti dogovorili za zaostritev ciljev na področju energijske učinkovitosti in obnovljivih virov energije, po kateri naj bi EU predvideno porabo energije do leta 2030 namesto za 30 odstotkov zmanjšala za 32,5 odstotka, iz obnovljivih virov pa naj bi namesto 27 odstotkov pridobila 32 odstotkov energije. Da bi Evropa dosegla cilje iz pariškega sporazuma, mora do leta 2030 vsako leto nameniti za približno 180 milijard evrov dodatnih naložb v energijsko učinkovitost, obnovljive vire energije in čisti promet, je izračunala evropska komisija.
»Če se to uresniči, bo odlično,« komentira Lučka Kajfež Bogataj, ki razočarano ugotavlja, da lahko takšne evropske dokumente beremo že leta. A udejanjeni še niso. »Do leta 2050 moramo izpuste toplogrednih plinov spraviti na ničlo, kar pomeni pet- do šestodstotno zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov na leto. To je številka, ki velja za EU, za Slovenijo in za ves preostali svet, brez izjem,« pravi.
S takšnim delovanjem EU po njenih besedah ne bi pomagala le okolju, temveč bi nazaj na noge lahko postavila tudi svoje gospodarstvo. Podnebna politika namreč ni le zmanjševanje izpustov, temveč pomeni tudi ozelenitev gospodarstva, nove tehnologije, izdelke… »Ni naključje, da so tokrat Nobelovo nagrado za ekonomijo dobili ljudje, ki govorijo o gospodarskem modelu za krotitev podnebnih sprememb,« je opozorila Kajfež-Bogatajeva. Prav danes je namreč Švedska kraljeva akademija znanosti za prejemnika letošnje nagrade razglasila Američana Williama D. Nordhausa in Paula M. Romerja, ker sta podnebne spremembe in tehnološki razvoj vključila v modele dolgoročnih makroekonomskih analiz. »Prispevki Paula Romerja in Williama Nordhausa so metodološki in prinašajo temeljna spoznanja o vzrokih in posledicah tehnoloških inovacij in podnebnih sprememb. Nagrajenca ne dajeta končnih odgovorov, a so nas njune ugotovitve pripeljale znatno bliže odgovoru, kako doseči trajnostno in vzdržno gospodarsko rast,« je akademija zapisala v obrazložitev izbora.
Stiropor, delo in denar
Tudi Slovenija bi po prepričanju Kajfež-Bogatajeve na področju podnebnih sprememb morala začeti misliti s svojo glavo, ne več zgolj capljati za Evropo. Uradno država sicer ne povečuje več izpustov toplogrednih plinov, a jih tudi ne zmanjšuje. Tega pa bi se najlažje lotila z energijsko prenovo celotnega stavbnega fonda. »To je izvedljivo in ni drago, ne potrebuješ drugega kot stiropor, delo in denar,« razmišlja klimatologinja. Obvladovanje izpustov iz prometa je bistveno težji zalogaj, sploh vzpostavitev učinkovitih železniških povezav oziroma javnega prometa.
Novi minister za okolje in prostor Jure Leben je danes v odzivu na poročilo IPCC napovedal, da se pod njegovo taktirko začenja bolj drzna okoljska politika v Sloveniji. Za tak preobrat imajo čas tudi druge države, saj tako imenovani pospeševalni dialog za začetek izvajanja pariškega sporazuma v letu 2021 še poteka. Njegov zaključek je predviden decembra letos, ko naj bi na mednarodni podnebni konferenci v poljskih Katovicah ministri dorekli ostrejše nacionalne zaveze, pri čemer naj bi kot ključno znanstveno osnovo uporabili prav današnje poročilo IPCC.
