Poenostavljeno rečeno je Gloria satirični komad o brezperspektivni generaciji milenijcev, ki čaka na tisto eno priložnost izpolnitve svojih kariernih ambicij. »Zgodba« zahteva žrtvovanje, izrabo travme in lastne podobe, ki imidž prodaja pod znamko mladosti. Zgolj nekaj napisati je premalo, ustvarjati kot »mlad«, »svež«, »nov« glas je pot do »zgodbe«. Vendar je Gloria Brandena Jacobs-Jenkinsa (prevod Valerija Cokan) kratko malo prekratka. Ne po dolžini, temveč v tem, da se posameznih tem, bolje rečeno »aktualnosti«, dotakne površno (in površinsko). Nekaj generacijske problematike, prekariat, ki je vedno bolj »in«, zaton tradicionalnega novinarstva, internetna revolucija in selitev medijev na splet niso zgolj »fake news« ter kanček rasne problematike. Za vsako bralsko snežinkico nekaj, ampak res malo. Poleg tega je Gloria tudi strukturno neučinkovita. Prvo dejanje, ki razgrne hladne odnose znotraj kolektiva kulturne redakcije revije in postavi zametke likov, ki vsi po vrsti izražajo gnev ter frustracije nad svojim položajem, se zaključi z glavnim travmatičnim dogodkom. Drugi dve dejanji nato vpeljeta (enako nesimpatične) nove like, preostalih nekaj iz prvega pa izruvata in postavita v posttravmatski svet, ki se ne ukvarja toliko s posledicami na njihovi osebni ravni kot bolj z izkoristkom tragedije za glorificiran uspeh.
Predstava Gloria vpreže iste mehanizme kot njeni liki – podleže videzu in ugodju lastne ambicioznosti. (Foto: Peter Giodani)
Skratka, tekst poganja cinična drža, ki se je uprizoritev v veliki meri otrese. Režiser Branko Šturbej (dramaturginja Lejla Šv...