V preferiranem, sicer pa v nemara prav umetno nevtralnem socializacijskem smislu bi si upal reči, da sem migrant 2.0 ali kaj takega, ker sem z Dolenjske samoiniciativno in zavestno preseljen na ljubljanski Spodnji Rudnik, kjer plačujem davke, včasih pa tudi kak prekršek, žal. V zgornjem smislu sem po moje atraktiven državljan, čeprav sem prišel sem z dokumenti, torej z osebno izkaznico in potnim listom. A šalo na stran.

Torej, v tretjem tisočletju na naši lokaciji na Spodnjem Rudniku dobivamo te nevidne internetne omrežno-plastne paketke od Dolenjske ceste gor proti Golovcu zgolj po koaksialnem kablu (telefonske parice za te stvari ne jemljem več resno). Le Telemachove, itak. Moja malenkost pa bi želela, že dolgo let, T2 po optiki, a ne gre.

Informacijska širina v ponudbi in ceni, dragi prijatelji, je eno od važnih področij sodobnega županovanja in svétništva v najlepših mestih na svetu, potem ko imate urejen in drago plačan priključek na javno kanalizacijo, pa na vodovod, morda še na plinski priključek, kar vse, resnici na ljubo, po stopnji modernosti brez dvoma sodi daleč v prejšnje tisočletje. Tu moram omeniti rudniško naselje Gornji Rudnik, ki je prvotnejše, a revež nima prave sreče s kanalizacijo, čeprav tudi tam ljudi zanima optika in širša izbira ponudnikov.

Po moje je v teh časih hiš, tlakovcev, betona in luči v mestu zadosti in preveč, trend bi moral iti v kvaliteto, kulturo in fizkulturo življenja. Kolesarske steze ob Dolenjski cesti niso prav blesteč dosežek prometne stroke. Marsikateri mladinec bi ob primerni motivaciji rad zajahal bicikel in oddrvel proti centru po varni kolesarski stezi. Sploh pa nekoliko starejši, ki smo pač manj spretni. Prepričan sem, da bi morali namesto totalne osvetlitve vsake gase z laternami (»več luči« je pogosta tematika razsvetljenih debat na svetih), ki kvarijo spanje in uničujejo žuželke, v času led-diod davkoplačevalski denar nameniti prav resni in premišljeni ureditvi kolesarske mreže. To bi se zagotovo in optimalno dogajalo, če bi za takšne reči zavzeta četrt imela na razpolago kaj resnega davkoplačevalskega denarja. Pa ga nima, točneje, ukvarja se z nizkonivojskimi financami, z malimi deli in raznimi priporočili, kaj bi bilo prav zgraditi, popraviti, urediti. Skupni zbrani denar razporeja, kolikor ga in kadar ga, pa Magistrat. Če ima zaselek boljše povezave s tem središčem, je pri tem uspešnejši, če ne, pa ne. To lepo vidimo, če primerjamo Spodnji in Zgornji Rudnik, in to nikakor ni dobro.

Proti koncu leta bomo lahko izbirali nove ljudi, ki bodo odločali tudi o zgornji problematiki. Bodimo pri tem sodobni, modri in pošteni. Ignorirajmo floskule, uporabimo zdravo kmečko pamet. Četudi gremo v ta namen v trgovine vprašat, koliko stanejo 25-kilogramska vreča cementa, kvadratni meter tlakovcev in podobne reči, in si na tak način oblikujmo občutek, koliko evrov je za kaj potrebno. Da ne bomo naivno fascinirani ob desetih, v bodoči drevored posajenih drevesih na tlakovani površini za bogve kakšno projektno in siceršnjo vrednost, ki »spretno« požira naš zbrani denar. Ne nasedajmo floskulam o revnih ljudeh, ker je zbranega denarja dovolj za vse.

Anton Grošelj, inž. informatike, Ljubljana