Precej slabe volje je bil zaradi tega omenjeni znanec, da se je celo spraševal, ali ima praznovanje sploh še smisel. In kako se tudi ne bi, ko pa je bil osip tolikšen, da je zapisano številko oklestil domala za polovico. A ko sem ga pred dnevi srečal, je kar sam od sebe začel pripovedovati, da je bila zabava popolna. Da je s tistimi, ki so prišli, užival, kot že dolgo ne, in da si boljše ne bi mogel zamisliti.
Seveda zgornje rojstnodnevne štorije ne omenjam kar tako. Ne, opisana ima prav nenavadno veliko vzporednic z najbolj vročo aktualno avtomobilsko temo. To pa je v prvih oktobrskih dneh parnih let lahko le – salon v Parizu. Tudi ta letos praznuje okroglo obletnico, ki je kar trikratnik omenjene znančeve, saj mineva 120 let, odkar so v francoski prestolnici leta 1898 pripravili prvega. Nadalje: tudi ta se je soočal s številnimi odpovedmi udeležbe, tako glede na proizvodne številke manj pomembnih ali izstopajočih znamk kot tistih nekaterih največjih. Še več, v času, ko je osip dobil zagon in so se v začetku poletja košarice pariškemu salonu vrstile domala na dnevni ravni, se je celo zazdelo, da bo seznam nesodelujočih »relevantnih« znamk naposled daljši od tistega z v Parizu navzočimi. No, izteklo se je drugače, a če omenimo, da boste na razstavnih prostorih letos zaman iskali znamke, kot so Alfa Romeo, Aston Martin, Bentley, Chrysler, Fiat, Ford, Jeep, Lamborghini, Mazda, Mini, Mitsubishi, Opel, Nissan, Volkswagen in Volvo, pa še kakšna bi se verjetno našla, je jasno, da niti ni bistveno. Kot je jasno tudi, da tako množičnega izostanka moderna zgodovina največjih svetovnih avtomobilskih salonov ne pomni.
Pa o razlogih, zakaj je do tega prišlo in bo vsaj v podobnih okvirjih tudi v prihodnje prihajalo, tokrat ne bi na dolgo in široko. Saj jih poznamo vsi: internet, ki vnaprej uniči morebitna presenečenja, bolj odmevni ločeni dogodki, bojazen »zlitja« z drugimi znamkami in premalo individualne publicitete… Vse to in še marsikaj drugega že zdaj močno spreminja podobo avtomobilskih razstav, kot smo jih poznali leta in desetletja. Le čas, še vseeno seveda merjen v letih, pa bo dal odgovor na vprašanje, ki si ga je pred letošnjim Parizom nemara celo prvič začelo javno postavljati kar nekaj pomembnih akterjev – ali imajo takšni saloni sploh še smisel?
Podobno torej, kot se je o smislu zabave spraševal znanec iz uvoda. Pri čemer lahko potegnemo še zadnjo vzporednico s pariško razstavo. Utegne se namreč zgoditi, da bodo obiskovalci letos v Parizu kljub vsem odpovedim uživali kot že dolgo ne. Kar nekaj salonov v zadnjih letih je namreč kljub precej množičnejši zasedbi proizvajalcev zaradi pomanjkanja zanimivih novosti ponudilo precej skromnejšo »zabavo«, kot jo s številnimi atraktivnimi ponuja pariška ob 120. obletnici. Zato vprašanja o smiselnosti, vsaj za zdaj, še nimajo smisla.
