Slovenski »geeki«, torej ljudje, ki zaradi svoje privrženosti fantazijski literaturi, znanstveni fantastiki, računalniškim igricam, stripom in vsemu, kar je še podobnih domišljijskih vsebin, veljajo za čudaške in piflarske, se zadnjih šest bolj množično sestajajo tudi na domačih tleh. Festivali, kot je Na meji nevidnega, so po svetu priljubljeni že desetletja, najpomembnejši vzornik vseh pa je zagotovo ameriški Comic-Con, ki v San Diegu poteka že od leta 1970. Dogodka, kjer svoje izdelke razstavljajo in predstavljajo najpomembnejši ustvarjalci na področju znanstvene fantastike, fantazijske literature, računalniških igric, igrač, kostumov in tovrstnih filmskih spektaklov, se vsako leto udeleži več kot sto tisoč obiskovalcev z vsega sveta, širši regiji pa konvencija po nekaterih ocenah prinese 150 milijonov ameriških dolarjev dobička na leto.

Več kot dva tisoč obiskovalcev

Ljubljanska različica dogodka je seveda nekoliko skromnejša, vseeno pa vztrajno napredujejo – Na meji nevidnega je bil na pobudo entuziastov prvič pred šestimi leti, ko se je okoli 300 privržencev tovrstne kulture zbralo v prostorih plesne šole Bolero. K sodelovanju so povabili prodajalce fantazijskih namiznih iger in društva, ki ustvarjajo na področju fantastike. Ideja se je izkazala za uspešno in raste – šest let pozneje festival že poteka v eni od manjših hal Gospodarskega razstavišča in letos so našteli kar dva tisoč obiskovalcev, ki so se lahko udeležili predavanj, okroglih miz, tekmovanj in panelov oziroma se s ponudbo seznanili pri več kot petdesetih razstavljalcih. Poleg družabnih in računalniških igric, ki jih lahko obiskovalci tudi preizkusijo, so tam še prodajalci stripov, ilustratorji, prodajalci tematskih igrač, izdelovalci čarobnih amuletov in delujočega srednjeveškega orožja ter društva, ki se ukvarjajo z domišljijsko igro v kostumih. Zadnje leto so med sponzorji dogodka celo predstavniki kabelskih televizijskih postaj, kot je Fox Slovenija. Letos so ponujali fotografiranje na zelenem ozadju in vam natisnili fotografijo, na kateri je videti, kot da sedite na družinskem kavču iz animirane serije Simpsonovi.

»Začeli smo z majhnim srečanjem in počasi zrasli v festival, na katerega se obiskovalci pripravljajo več tednov, nekateri celo nekaj mesecev. A v samem bistvu se ni veliko spremenilo. Še vedno se zavzemamo za širjenje ljubiteljske kulture in povezovanje ljudi, ki jih to zanima,« pravi ena od organizatork Rebeka Žerovnik. Festival sta si zamislila s kolegom Mitjo Bosnićem. Najprej sta raziskala slovensko sceno in potem skupaj zbobnala društva oziroma ustvarjalce, ki so se srečevali na manjših dogodkih. Tudi ime sta si izmislila sama: »V tujini vsi uporabljajo besedno zvezo 'comic con', a nama ni bila všeč, saj sva želela nekaj unikatnega in slovenskega, nekaj, kar bi ujelo tako esenco fantazije kot znanstvene fantastike. Tako se je rodilo ime Na meji nevidnega, ki ima tudi priročno kratico NMN.«

Letošnji dogodek je presegel mejo ljubiteljskega. Poleg obogatenega programa je v primerjavi s prejšnjimi let prišlo še več takšnih, ki se jim ni nerodno sprehajati naokoli v maski, včasih izvirni, večkrat v takšni, ki upodablja priljubljeni lik iz računalniške igrice ali znanstvenofantastičnih vsebin. Zunajsezonski maškaradi na takšnih dogodkih (ali v zasebnem življenju) se uradno reče »cosplay« (besedna skovanka iz angleških besed za kostum in igro). Med obiskovalci sejma smo opazili nekaj škratov, vil in drugih bajeslovnih bitij, zombijev, večino likov iz Vojne zvezd in celo nekaj vojakov z zastrašujočim, a seveda plastičnim avtomatičnim orožjem. Zamaskiranci si masko v večini primerov izdelajo sami in trud ni zaman – konec dneva je bilo po seriji okroglih miz in pogovorov, ki so potekali v dvorani zraven sejemske, namreč še veliko cosplay tekmovanje. Za najboljšega med dvajsetimi prijavljenimi so razglasili Christopherja Koležnika, ki se je preoblekel v lik iz igrice Dishonored 2 in bo Slovenijo celo zastopal na mednarodnem cosplay tekmovanju v Budimpešti.

Larperji so med nami

Na konvenciji so se oglasili tudi takšni odrasli, ki se v kostume oblačijo bolj redno. Svoje delovanje so na stojnicah namreč predstavljala tako imenovana društva Larp. Larpanje izhaja iz angleške kratice za »Live Action Role playing«, torej fantazijska igra vlog, kakršno se običajno igrajo otroci.

Društvo Larp Slovenija šteje okoli petdeset odraslih, ki se preoblačijo v originalne fantazijske like s srednjeveškimi elementi, kakršne poznamo na primer v literaturi Tolkeina. Sestajajo se enkrat na mesec. Včasih se igrajo sejem, včasih so na pohodu, največkrat se gredo vojaške bitke na kakšnih gozdnih jasah. Borijo se z gumijasto-plastičnim orožjem. »Biti nas mora najmanj petnajst, udeležba pa je seveda odvisna od vremena. Igra ne poteka po scenariju. Igraš svoj lik in sam se odločiš, na kateri strani se boš boril, lahko si seveda tudi izdajalec. Prilagajamo se sproti, na koncu pa gremo po navadi skupaj na pivo,« pove dobrih dvajset let star Samo Zorec, ki igra vilinca iz črne akademije. V svojih vrstah imajo med drugimi škrate, običajne vaščane in pošasti. Pozimi, ko so vremenske razmere manj ugodne, se včasih dogovorijo celo za dogajanje v »krčmi«, torej v sobani kakšnega srednjeveškega poslopja. Tam je del igre lahko tudi to, da tvoj lik spije kakšen kozarček preveč. Improvizacija je dobrodošla, pomembno je, da se čim bolj vživiš.

Vampirji: manj seksi zabav in več spletkarjenja

Poleg škratov so svoje aktivnosti predstavljali vampirski larperji Emona by night. Ti z oblačili ne komplicirajo preveč – največkrat so oblečeni v temne barve, pobelijo si kožo, nadenejo vampirske čekane in se obdajo z ustreznimi pripomočki, recimo lobanjami, svečniki in kelihi z rdečo tekočino. Lahko sokom, večkrat z rdečim vinom. Svoja druženja seveda prirejajo ponoči – enkrat na mesec se igrajo v Emonski kleti. »Večinoma gre za politično spletkarjenje v nekem mestu. Skušaš prilesti po lestvici, a ker smo vampirji, se seveda nihče ne upokoji ali umre, zato je vzpon težji, ves čas si ukleščen na dnu,« opisuje običajen potek dogodkov Tim Jesih in nas nevede razočara z razkritjem, da so njihova druženja manj podobna temačnim seksi zabavam iz filmov in bolj dogajanju v univerzitetni ali cerkveni hierarhiji.

»Pogled nazaj je nostalgičen, pogled naprej je poln upanja in priložnosti,« o vse odmevnejšem festivalu, ki združuje geeke, piflarje in radovedneže vseh vrst, razmišlja še eden od glavnih organizatorjev Mitja Bosnič. »Gre za izredno zabaven dan, ko lahko spoznaš veliko odprtih ljudi, na tak način pa tudi geeki pridemo malo ven na sonce.« Oziroma še raje v razstavno halo brez dnevne svetlobe, ki je prijazna tudi do vampirjev in drugih živih mrtvecev.