Ob stoletnici tvojega rojstva sem po dolgem poizvedovanju od Mednarodnega centra za iskanje žrtev druge svetovne vojne prejel dokumente, ki nedvoumno dokazujejo, kje si umrl in kje je tvoj grob. Tako ti lahko, že sam sivolas, pišem prvo pismo, ker vem, kje počivaš.

Tvoja odločitev, da zastaviš življenje za svobodo, je imela posledice zate in za nas. Tebe so kot kurirja spomladi leta 1944 po izdaji blizu Ljutomera ujeli madžarski orožniki, te označili za politično sumljivega (politisch verdechtig), zaprli in mučili v čakovskem zaporu, te jeseni iz zbirnega taborišča Komaron poslali v Dachau, od tam v Natzweiler in naprej v Schomberg, kjer si spomladi 1945 umrl in kjer si pokopan. Ker so ti v tem času kljub nemški natančnosti spremenili črko v priimku in narodnost, je bilo iskanje tako dolgotrajno.

Posledice tvoje odločitve je čutila tvoja mati, ki te nikoli več ni videla, tvoja nesojena žena – moja mati – ki me je rodila kot nezakonskega otroka, jaz kot otrok – vojna sirota – ki ni nikoli videl očeta in družine (mama se je drugič poročila) in ki me je posvojila ter vzgajala tvoja mati – moja babica. Ja, v življenju si mi kot oče in družina dostikrat manjkal ter mi namenil vlogo samorastnika. Danes imam prijetno družino z ženo, hčerkama in vnukinjo.

Veš, časi so se zelo spremenili. Zahvaljujoč tebi in tisočem drugih moja generacija ni doživela vojne, čeprav je bila pred desetletjem blizu in je tudi danes na več koncih sveta. Imamo svojo državo Slovenijo in Evropsko unijo držav s skupnimi vrednotami. Pa vendar je mnogim treba ponovno pokazati zemljevid razkosane Slovenije iz druge svetovne vojne. Na našem hribu blizu Ljutomera je bila tromeja med Nemčijo, Madžarsko in ND Hrvaško, zato ste se mnogi morali odločiti med svobodo ali pokorščino. Ti in mnogi drugi ste zastavili življenje za svobodo, nekateri pa svobodo za življenje. Danes nekateri poskušajo enačiti ti dve različni odločitvi, kar bi pomenilo, da enačimo vrednoto upora z vrednoto pokorščine ali celo izdajstva.

Vrednota upora spada med temelje vseh civilizacij, sodelovanje z okupatorjem in izdaja pa bo večno zavržene pojave. Danes se v sosednjih državah ponovno dviguje nacionalizem, ki bo v nadaljevanju zagotovo obujal spomine in želje po »izgubljenem« ozemlju. Na več koncih Slovenije nekateri te želje že prikrito uresničujejo, vendar mnogi, na čelu s politiki, tega ne opazijo. Če se bosta združila domače opravičevanje sodelovanja z okupatorjem in nacionalizem sosednjih držav, bomo kmalu spet imeli pred seboj prav te zemljevide razkosane Slovenije iz druge svetovne vojne. Srčno upam, da ste nam ti in tebi podobni uporniki zapustili dovolj uporniškega duha, da ne bo tako.

Dragi oče! Tvoja odločitev je zdaj s tvojim znanim grobom ena izmed tisoč zaključenih zgodb, ki govori o uporniškem pogumu, vse nas pa opominja, da se je treba neprestano boriti za osebno in narodovo svobodo – včasih tudi za ceno življenja.

Tvoj sin Janez

P. S.: Tega pisma ti ne bom pošiljal, pač pa ti ga bom prinesel na grob, ki ga bom z družino kmalu obiskal. Ob dnevu mrtvih pa bom vnukinji rekel, naj po običaju čez noč na mizo postavi kozarec vode in kos kruha, če se mogoče oglasi tvoja doslej tavajoča duša. JANEZ ZADRAVEC