To leto je hkrati prineslo nekaj zanimivih celovečernih filmov, ki smo jih razvrstili na naši današnji lestvici. Izognili smo se dokumentarcem, tudi filmu Monterey Pop, ki je ponudil plejado takrat najboljših bendov na svetu. In tudi filmu Amanti sicer izvrstnega italijanskega režiserja Vittoria de Sice, s Faye Dunaway in Marcellom Mastroiannijem, ki velja za enega najslabših filmov vseh časov. Leta 1968 so na velikih platnih debitirali Robert de Niro, Goldie Hawn, Barbra Streisand in Malcolm McDowell. Oskarje za leto 1968 pa so leta 1969 podelili muzikalu Oliver! – pet nagrad, filmu Lev pozimi pa tri nagrade. Na naši lestvici, za katero smo uporabili nekaj spletnih strani in posvet z Marcelom Štefančičem mlajšim, pa so ne najbolj uspešni, temveč predvsem najbolj vplivni filmi leta 1968.
2001: Vesoljska odiseja, Velika Britanija/ZDA
2001: A Space Odyssey je znanstvenofantastični film režiserja Stanleyja Kubricka (1928–1999). Scenarij sta napisala Kubrick in Arthur C. Clarke (1917–2008), po Clarkovi zgodbi Sentinel iz leta 1948. Vesoljsko zgodbo so posneli v angleških studiih. Izredno natančna in zelo draga produkcija je trajala tri leta, kar pa si je Kubrick, ki je pred tem samo v šestdesetih posnel filme Spartak, Lolita in Dr. Strangelove, lahko privoščil. Kljub vsej mistiki in mnogim interpretacijam filma je Vesoljska odiseja visokoproračunski film, ki je skupaj zaslužil današnjih več kot 100 milijonov dolarjev. Odiseja je bila seveda najbolje prodajan film leta 1968. Kritika je bila navdušena, zdaj pa film ni ravno visoko na internetnih lestvicah. Imdb, recimo, ga rangira (šele) na 89. mesto najboljših vseh časov. Tudi ameriška akademija je glavne oskarje tistega leta podelila muzikalu, Kubrick pa je dobil zgolj nagrado za posebne efekte. Ni malo takšnih, ki so prepričani, da je treba film, znan tudi po Straussovi Tako je govoril Zaratustra, gledati pod vplivom psihedeličnih sredstev.
Bilo je nekoč na Divjem zahodu, Italija/ZDA
Leto 1968 je bilo leto kultnih filmov, vplivnih filmov, ki jih na različne načine citirajo še danes. Eden od njih je film Once Upon a Time in the West, ki ga na Imdb postavljajo na 35. mesto najboljših vseh časov. Za mnoge najboljši vestern, kar jih je bilo posnetih, je režiral italijanski špageti mojster Sergio Leone, dobro znano muziko je zložil Ennio Morricone, bolj ali manj hudobne like so igrali Henry Fonda, Charles Bronson, Claudia Cardinale in Jason Robards. Mimogrede, pri zgodbi sta sodelovala Dario Argento in Bernardo Bertolucci.
Rosemaryjin otrok, ZDA
Prvo hollywoodsko delo poljskega režiserja Romana Polanskega je bila satanistična grozljivka Rosemary’s Baby z Mio Farrow v glavni vlogi. Film, ki je zaslužil okoli 30 milijonov dolarjev, govori o hudičevem nasledniku na Zemlji, ki se rodi 6. 6. 1966. Mračna, okultistična zgodba je bila posneta v New Yorku, v stavbi Dakota, pred katero je 12 let kasneje Mark David Chapman ustrelil Johna Lennona. Prebrati je mogoče, da so ustvarjalci s filmom nase priklicali prekletstvo. Tudi okrutno smrt Sharon Tate, žene Romana Polanskega, ki jo je ubil Charles Manson.
Planet opic, ZDA
Planet of the Apes je film, posnet bolj ali manj natančno po romanu La Planète des Singes francoskega pisatelja Pierra Boulleja iz leta 1963. V prvi verziji, ki je delo Franklina J. Shaffnerja, je bil v glavni vlogi Charlton Heston. Znanstvenofantastični film o astronavtih, ki potujejo po vesolju in se znajdejo na neznanem planetu, ki mu vladajo inteligentne opice, je zaslužil kakih 27 milijonov dolarjev in v pop kulturi zasejal nekaj stripov, TV-serij ter filmov, ki jih snemajo še danes. Lani, recimo, so ponudili film Vojna za planet opic.
Noč živih mrtvecev, ZDA
Tudi filmov, ki črpajo iz črno-bele strašljivke Night of the Living Dead , je malo morje. Zombiji so postali eden od zaščitnih znakov ameriške filmske produkcije. A Romerova grozljivka je bila prva in zelo učinkovita. Režiser, scenarist, kamerman in montažer George A. Romero je za film o mrtvecih, ki niso povsem mrtvi, so pa zelo tečni in težko uničljivi, porabil kakih 114.000 dolarjev in zaslužil 30 milijonov, kasneje, do leta 2010, pa je posnel še pet filmov o zombijih iz iste serije.
V orlovem gnezdu, Velika Britanija
Where Eagles Dare kljub letom še vedno velja za enega najboljših akcijskih filmov o drugi svetovni vojni. In to kljub temu, da v modernih časih lahko s pomočjo posebnih efektov in računalniške tehnike naredijo marsikaj. Zgodba režiserja Briana G. Huttona govori o napadu angleških in ameriških vojakov na težko dostopno bavarsko postojanko nacistov. Zavezniška vojaka (Richard Burton in Clint Eastwood) z ekipo skušata rešiti ameriškega generala, preden bi zaradi mučenja lahko izdal podrobnosti izkrcanja zaveznikov v Franciji.
Rumena podmornica, Velika Britanija
Yellow Submarine je britanski animirani film, ki ga je režiral kanadski producent in animator George Dunning. Liverpoolski Beatlesi so prispevali svoje popevke, njihove vloge pa so nadomestili z glasovi pravih igralcev in tako se Beatlesi pojavijo zgolj v igranem koncu filma. Film, ki velja za mejnik v sodobni animaciji, so kritiki hvalili, še posebej v primerjavi s prejšnjimi filmi Beatlesov: Hard Days Night, Help in Magical Mystery Tour. Na prvi strani filmskega albuma je šest popevk, ki so jih podpisali Lennon/McCartney in George Harrison, na drugi strani so instrumentali, ki nosijo ime njihovega producenta Georga Martina.
Sramota, Švedska
Skammen je psihološka drama švedskega režiserja Ingmarja Bergmana, obsodba vojne, v kateri nastopata takrat njegova najbolj aktivna igralca Liv Ullmann in Max von Sydow. Zakonca, ki živita na kmetiji na osamljenem otoku, najprej samo od daleč slutita, da se približujejo spopadi, na koncu pa ju, čeprav sta neopredeljena, zaslišijo in zaprejo. Bergman v zgodbi ne določi ne sovražnikov ne prijateljev. Vojna je državljanska, glavna junaka pa žrtvi, ki se morata soočiti tudi s svojimi strahovi in čustvi. Istega leta je Bergman posnel tudi film Vargtimmen.
Teorema, Italija
Pier Paolo Pasolini je v Teoremi prvič nastopil s pravimi igralci in se lotil buržoazije. V eksistencialistični drami nastopi Terence Stamp v vlogi obiskovalca stare milanske meščanske družine. In jim zelo spremeni življenje. Najprej ima spolni odnos s služkinjo, potem s sinom, nato s hčerko, na koncu z ženo Lucio in tudi z možem Paolom. Ko tujec odide, se začnejo člani družine čudno obnašati, vsak na svoj način se iščejo. Služkinja, recimo, lebdi nad svojo domačo hišo, Paolo se začne pojavljati nag v javnosti, Lucia išče mlade fante za spolne odnose…
Ukradeni poljubi, Francija
Francois Truffaut je leta 1968 režiral dva pomembna filma. Baisers volés, ki ga omenjamo, je bil nominiran za oskarja za najboljši tuji film. V komediji Ukradeni poljubi je v glavni vlogi Jean-Pierre Léaud, ki igra Antoina Doinela, simpatičnega povprečneža, ki so ga odpustili iz vojske, zato si mora najti službo v Parizu. Začnejo se zgode in nezgode, postane hotelski uslužbenec, detektiv, prodajalec čevljev… Zaslužili so kak milijon v dolarjih, oskarja pa jim je sunila sovjetska Bondarčukova serija filmov Vojna in mir iz leta 1966 in 1967.
