Letalo se je v slabem vremenu zrušilo blizu Smolenska, ki je od katinskega spominskega parka oddaljen dva kilometra. Pokol so Sovjeti po Stalinovem nalogu izvedli leta 1940. Podatki o številu pobitih Poljakov se od vira do vira zelo razlikujejo. Rusko državno tožilstvo se je pri preiskavi tega dogodka ustavilo pri številki 14.540, medtem ko viri drugih držav omenjajo število 22.000. V samem ukazu o usmrtitvi naj bi bilo smrti zapisanih celo 27.700 ljudi. Prizorišče pokola in množična grobišča so v Katinskem gozdu leta 1943 odkrili Nemci, pri preiskavi pa je sodelovala mednarodna komisija strokovnjakov sodne medicine iz 12 držav, tudi nevtralnih. Rusi so za pokol obdolžili Nemce in šele leta 1990 priznali, da je bila »krvava rabota« delo njihovih ljudi. Novejše raziskave dogodka so razkrile, da je bil glavni Stalinov rabelj general Vasilij Blokhin, ki je ogromno žrtev pokončal osebno s streli iz pištole nemške znamke Walther v tilnik. Brezsrčnež naj bi postrelil tudi po 300 ljudi na dan. Po prihodu na oblast mu je novi ruski voditelj Nikita Hruščov leta 1953 odvzel čin, povsem zapit in umsko prizadet Blokhin pa je leta 1955, star 60 let, storil samomor.
Dokazi boljševiške krvoločnosti
Berlin, 28. sept. TU. Na podlagi dokumentarnega dokazilnega gradiva je nemški informacijski urad sestavil po naročilu zunanjega ministrstva brošuro, ki podaja celotni pregled o množestvenem umoru, ki so ga zagrešili boljševiki v gozdiču pri Katynu. Na podlagi izpovedi prič, zapisnikov in fotografij, podaja ta zbirka dokumentov neovrgljiv dokaz, da so bili poljski oficirji in drugi pripadniki poljske vojske umorjeni od boljševikov s streli v tilnik.
Tej novi zbirki dokumentov gre tem večji pomen, ker že v naprej onemogoča vsak poskus sovražnikov, da bi umor pri Katynu zatajili ali pa omalovaževali. Zapisniki o zaslišanju prič, ugotovitev istovetnosti žrtev, poročilo o obisku mednarodne komisije zdravnikov, ugotovitev inozemskih sodnih medicincev ter drugih mednarodnih odposlancev, razkrivajo nečloveške metode židovsko-boljševiških rabljev. Dokumentarične slike podčrtavajo sadizem onih Stalinovih skruniteljev, ki so izdivjali svoj židovski sadizem na žrtvah, ki se niso mogle braniti. (…)
Politično-diplomatski obravnavi katynskega primera po nasprotnikih je posvečeno posebno poglavje. V njem se podajajo prva nasprotja med Poljsko in Sovjetsko Rusijo, nastala zaradi razkritja teh grobov, in stališče, ki ga je k temu zavzela Anglija. Brošura ima zaradi tega tudi v zunanjepolitičnem pogledu največji pomen, ker ne podaja samo uradnega gradiva o množestvenem umoru pri Katynu in ne ugotavlja samo nedvoumne krivde boljševiških morilcev, marveč obračunava tudi z lažnjivimi poročili sovražne agitacije.
Evropskim narodom pa daje ta zbirka dokumentov neomajno gotovost, da lahko le skupna fronta držav Osi ustvari nepremagljiv branik proti boljševiški krvoločnosti. (…)
Jutro, 30. septembra 1943
Pokolj v gozdovih blizu Katina pojasnjen?
WASHINGTON, 7. februarja – Pred posebnim odborom kongresa se je vršilo nenavadno zaslišanje. Priča, ki je izpovedala, ni povedala nobenega imena, kako se piše, je bila maskirana in je bila privedena, kakor tudi odvedena po agentih ameriške tajne policije.
Gre za nekega Poljaka, starega okrog 45 let, ki trdi, da je bil priča pokolju, ki da so ga izvršili Rusi v znanem kraju Katini blizu Smolenska. Priča trdi, da je bil skupno z nekim poljskim odbornikom skrit na drevesu, ko so Rusi pripeljali zvezane poljske oficirje, kakih 200 po številu, in jih ali pobili, slabe pa sunili naprej in pahnili žive v izkopano jamo, kjer da so se v skupni jami zadušili.
Priča navaja, da so vsi imeli usta zamašena z žaganjem, zvezane roke in da je šlo za pomor 200 poljskih oficirjev, pokolj sam pa je trajal kako uro in pol.
(V tej zadevi obstoji že več letna kontroverza. V Katini je bilo najdeno grobišče s trupli okrog 10.000 poljskih oficirjev. Krivdo za pokolj zvračajo Rusi na Nemce, a Nemci na Ruse.)
Enakopravnost, 8. februarja 1952
Katinski pokolj pred ameriškim senatom
Ameriški kongres je imenoval posebno komisijo, da preišče zadevo množičnega pokola poljskih častnikov med zadnjo vojno v katinskih gozdovih. Stvar je precej znana ter je zbudila že med vojno veliko hrupa. Nemško poveljstvo je namreč leta 1943 javilo, da je našlo v katinskih gozdovih blizu Smolenska kakih 13 tisoč grobov poljskih častnikov, ter je pokola obdolžilo Sovjete. Ti so takoj zavrnili obtožbo, češ da je zločin delo nacistov samih.
Vsa zadeva še danes ni pojasnjena in ima na sebi precej skrivnostnega, posebno če pomislimo, da so na nepojasnjen način izginili iz ameriškega vojnega ministrstva dokumenti, katere je izročil ob končani vojni ameriški oficir, ki je bil navzoč, ko so v Katinu izkopavali pobite častnike, ter je o vsem napisal poročilo za vlado v Washingtonu. Njegovo poročilo, ki je bilo shranjeno v tajnem arhivu vojnega ministrstva, je izginilo. Nihče ne ve, kako in kam.
Vendar javno mnenje v Ameriki ni moglo kar tako mimo tega, morda najtežjega primera rodomora med zadnjo vojno. Zadevo je vzel v roke ameriški senat. Preiskovalna komisija, ki jo je imenoval, je v preteklih dneh začela z zasliševanjem prič. (…)
Nekatere izmed prič so izjavile, da se je ruski general, kateri je izvršil katinski pokol, imenoval Zarubin kakor sedanji ruski poslanik v Londonu in da mu je ta tudi zelo podoben. Ko poslušajo titovci take izpovedi pred ameriškim senatom, jih kaj peče vest zaradi 10 tisoč razoroženih domobrancev, katere so poklali junija leta 1945 v kočevskih gozdovih? Upati smemo, da bo tudi za to prišel dan obračuna, čeprav se danes bratijo z ameriškimi senatorji.
Katoliški glas, 14. februarja 1952
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
