V dobri, stari Evropi so že davno minili časi velikih predsednikov, mrkih starcev iz črno-belih filmskih dnevnikov, ki nosijo cilindre, kadijo cigare, imajo množična zborovanja in v realnem času pišejo svetovno zgodovino. Moderna parlamentarna demokracija je kot novo zgodovinsko figuro uvedla premierja, nekoč močnega predsednika republike pa zreducirala na ceremonialno figuro brez kakršnegakoli vpliva in pomena: avstrijski predsednik, smo videli pred kratkim, gre na delo peš in se z nahrbtnikom prebija skozi gnečo po dunajskih ulicah, predsednika Švice pa so na primer pred nekaj dnevi posneli med odmorom zasedanja Generalne skupščine, kako sedi na robu pločnika pred poslopjem na East Riverju in piše beležke v notes, kot kakšen študent pred izpitom. In ne samo da na ulicah Dunaja in New Yorka skoraj nihče ni prepoznal predsednikov slavnih evropskih držav, ampak nihče razen nekaj zaposlenih v tamkajšnjih kadrovskih službah do danes nima pojma, kako je avstrijskemu in švicarskemu predsedniku sploh ime.
Evropski predsedniki danes bolj ali manj služijo za okras – dekoraterji iz državnega protokola jim najdejo kakšno lepo mesto, običajno v stilskem fotelju pred kamin...
Pred kakšnim tednom sem na nekem regijskem portalu pisal o tem, kako smo v neki pisani postjugoslovanski družbi razpravljali, kdo ima bolj nesmiselno...