Sodstvo je od vseh treh institucij najbolj avtonomno, saj je samostojna veja oblasti. Vrhovno sodišče v samostojni Sloveniji vodi šesti predsednik Damijan Florjančič. Predsednika vrhovnega sodišča imenuje in razrešuje državni zbor na predlog pravosodnega ministra, ki mora prej pridobiti mnenji sodnega sveta in občne seje vrhovnih sodnikov.
Tožilstvo deluje kot samostojen državni organ oziroma sistem državnih organov, vsak tožilec pa v skladu z ustavo in zakoni odloča avtonomno. Drago Šketa je od osamosvojitve dalje peti generalni državni tožilec. Imenuje ali razrešuje ga državni zbor na obrazloženi predlog državnotožilskega sveta in po pridobljenem mnenju vlade.
Policija je organ v sestavi ministrstva za notranje zadeve. Od leta 1998 policijo vodi generalni direktor policije. Pravkar razrešeni Simon Velički je bil že deveti generalni direktor s polnim mandatom, ki pa ga še nobeden od njih ni dokončal. Prvega policista v državi imenuje in razrešuje vlada na predlog ministra po določilih, ki urejajo sistem javnih uslužbencev. Mednje sodi tudi določilo, da lahko vlada v roku enega leta generalnega direktorja policije razreši brez razloga. Skušnjava, ki se ji je težko upreti.
Postopek za imenovanje in razreševanje generalnega direktorja policije je preprost in povzroča nizko kontinuiteto vodenja policije. Zadnji generalni direktorji policije Janko Goršek, Stanislav Veniger, Marjan Fank in Simon Velički so bili vsi po vrsti uspešni karierni policisti, ki so bili cenjeni znotraj policijskih vrst. Prav zato so se njihove menjave (razen Fanka, ki se je zaradi izrednih družinskih okoliščin upokojil) v imenu nekompatibilnosti in nezaupanja vsakokrat zdele nepotrebne in na neki način tudi problematične.
Po menjavi oblasti sta hitro odletela Velički in Veniger, Goršek pa se je po približno pol leta poslovil sam. Notranji minister Vinko Gorenak ga ni mogel razrešiti, saj so ga varovali takratni ostrejši zakonski pogoji za imenovanje in razreševanje generalnega direktorja policije (posebna komisija, definirani razlogi za razrešitev). Te omejitve je notranji minister Vinko Gorenak nato črtal, Goršek pa je še pred spremembo zakonodaje odstopil sam in kot razlog navedel, da je v njunem odnosu »prišlo do razhajanj v zaupanju in do različnih pogledov, kako bi moralo vodenje policije potekati v prihodnje«. Vesna Györkös Žnidar je nato Venigerja odslovila, ker »ni sodil v njen kontekst vizije«. Sveži notranji minister Boštjan Poklukar se je pri Veličkem zatekel k še bolj splošni »nekompatibilnosti«.
Dostojno bi bilo, da vsakokratni novopečeni minister in generalni direktor policije najprej resno preizkusita svojo »kompatibilnost«. Če sodelovanje res ni mogoče, naj se vsekakor razideta, vendar tudi jasno in na glas spregovorita in pojasnita razhajanja. Zelo nas zanimajo. Če sta zaupanje in kompatibilnost mišljena le kot sopomenki za poslušnost in servilnost, imamo težavo. Določila o usmerjanju in nadzorovanju izvajanja nalog in pooblastil policije, ki se jih ministrstvo lahko poslužuje, so si ministri v preteklosti že različno široko razlagali.
