Zato sem se brez kolebanja prijavil na pregled v URI Soča. Za to možnost sem izvedel od fiziatrinje v Dolenjskih Toplicah in izbrani zdravnik mi je brez zdržkov izdal napotnico. Čakanje se je obrestovalo. Danes sem spet svoboden. Lahko se sprehajam po našem hribu, med vinogradi in si oči spočijem na lepotici Krki. Težko je opisati to občutenje. Morda je bil opis komaj osemletne vnukinje, ko sem bil na rehabilitaciji v Soči, še najnazornejši. Rekla je: »Dedko, pa ti si čisto drug človek, na glasu se ti pozna!« Nisem brez bolečin, a sem količino analgetikov zmanjšal za več kot 80 odstotkov, bolečina pa je obvladljiva.
Za to sem dolžan zahvalo ekipi dr. Helene Jamnik, ki predano in strokovno vodi prilagajanje na novo pridobitev. Naučili so me poslušati svoje telo, postopnega obremenjevanja telesa, da se nič ne da narediti na hitro, naučili so me pravilnega razgibavanja telesa, uporabe pripomočkov, na primer v gospodinjstvu…
Zato podpiram idejo dr. Helene Jamnik, da se zgradi klinika in se tako omogoči še kakovostnejše delo. Vem, v kakšnih škripcih je dr. Helena Jamnik, ker bi rada pomagala, pa zaradi prostorske in kadrovske stiske tega ne more storiti. Koristno bi tudi bilo, da bi bili bolniki lahko čez leto ali dve spet deležni tedna ali dveh bivanja v URI Soča.
Zato bi rad ljudem, ki odločajo o tem, povedal, kakšna zna biti bolečina, s katero sem se spopadal. Zamislijo naj si, kako bi bilo, če bi jim zobozdravnik »na živo« vrtal zob in pri tem zadel na živec. Mnogokrat nisem zdržal, preprosto sem se spustil na tla in se po vseh štirih odplazil do postelje, kavča. V postelji sem dolgo iskal ustrezen položaj, da sem lahko zaspal. To sem trpel dan za dnem, leto za letom, dokler se ni našla sedanja rešitev.
Zato velja iskrena zahvala dr. Heleni Jamnik in vsem terapevtom, ki so se potrpežljivo ukvarjali z mano.
Franc Umek, Straža
