In kako smo prilezli na ta nečastna, točneje sramotna mesta? Na kakšen način smo padli tako nizko, vam pove pričujoča zgodbica, podjetniška zgodbica. Tožilstvo je dobilo novo limuzino, službeno kajpak, pa je okrožnemu državnemu tožilcu svetniku M. Ž. prišlo na misel, da bi avto uporabljal za taksi prevoze. Potem je iz svojega žepa plačal 750 tolarjev za nakup tekočine za čiščenje vetrobranskega stekla, tožilstvo pa je primaknilo 250 tolarjev. Torej sta tožilec M. Ž. in tožilstvo dokapitalizirala limuzino, v pogodbo pa zapisala, da bodo dobiček nove taksi službe delili v razmerju dokapitalizacije, se pravi 75 odstotkov v žep M. Ž. in 25 odstotkov v kaso tožilstva. Pogodbo je s strani nove firme podpisal tožilec svetnik M. Ž., s strani tožilstva pa kot namestnik vodje tožilstva tožilec svetnik M. Ž. In ker je imelo tožilstvo svoj garažni prostor, je v njem tičalo novo vozilo, in ker imajo na tožilstvu telefone, je te uporabljala nova taksi služba za sprejem naročil, pa faks, računalnik, papir, elektriko, tajnice, aparat za kuhanje kave, čistilko, fikus…, vse to seveda brezplačno po znanem balkanskem principu »tožilstvo časti«.
In tako je nova tožilska firma »Tožilstvo, d. o. o.« direktorja M. Ž. uspešno štartala in čez nekaj let je imelo matično tožilstvo resda nekaj manj, zato pa velepodjetni tožilec M. Ž. tri nove limuzine, čemur je lahko na glas rekel »moja zgodba o uspehu«. »Kaj si zdaj ti znorel?« boste zakričali. Ne, nisem znorel, ker se je to zgodilo 27. 1. 2005, ko je moje navedbe tedanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar v oddaji Trenja na Pop TV imenovala »Praprotnikove insinuacije«, ko je dejala tudi, citiram: »Ta Praprotnik bo do smrti mislil, da se mu godi krivica.« Ne takrat in tudi danes nisem nor, pač pa gre pri meni za resno okvaro vratne hrbtenice, saj mi glava že vse življenje ne le prikimava, ampak tudi odkimava.
Zgornjo zgodbico sem takrat napisal kot pravico do popravka in poslal Pop TV hiši in časopisom, v zapisu pa napisal, da se povsem enaka zgodba dogaja v neki ljubljanski tovarni, kjer je revizor agencije napisal, da so družbeniki (tatovi) dosegli 2210-odstotni donos na vložena sredstva, matično podjetje pa 17-odstotnega, in da se je knjigovodska vrednost družbenikovega (tatovega) deleža v treh letih povečala z 211 DEM na 26.100 DEM ter da je bil donos družbenikov (beri tatov) 130-krat večji od donosa matičnega podjetja. Podjetje je potem, po dveh državnih revizijah, ob vednosti pravobranilcev, tožilcev, sodstva, političnih strank, politikov najvišjega ranga, varuhov, GZ, medijev … po hitrem postopku odšlo k hudiču. Leta 2005 sem napisal tudi: »Od nekdanjih 45o odlično plačanih jih dela le še polovica slabo plačanih, ob polletju so zabeležili 20 milijonov tolarjev izgube, do konca leta so jim znižali plače za 5 odstotkov, dividend ni bilo, kako stojijo delnice na borzi, je znano, razliko boste lahko našli pri družbenikih, tj. tatovih. To, kar počnem, niso insinuacije, podtikanja, to bi moralo opraviti tožilstvo. Že daljnega leta 1999.«
In množica tej podobnih zgodbic nas – ob norostih vlad, ki se najraje ukvarjajo s kadrovanjem, manj pa z reševanjem problemov in sploh nič ne s pravimi vzroki, kot je zgornji – po svetovnih kazalcih uvršča med banana republike. Upravičeno.
Jožef Praprotnik, Jesenice
