Za Michaela Phelpsa, legendarnega ameriškega plavalca, bi si mislili, da ima popolno življenje. A prav on je tisti, ki že nekaj časa opozarja, da morajo institucije, športni funkcionarji in javnost storiti več za pomoč športnikom, ki se upokojijo. Triintridesetletni plavalec je po upokojitvi večkrat razmišljal o samomoru, saj je bil zelo depresiven – pa čeprav je športnik z največ olimpijskimi kolajnami v zgodovini. Depresija je tudi razlog, da se je vrnil iz upokojitve, ki jo je prvič razglasil leta 2012. Dve leti pozneje je ponovno začel trenirati in je nastopil še na OI 2016, nato pa se je zares upokojil.
»Menim, da je lažje tekmovati kot pa se odločiti, da boš prenehal kariero,« je januarja dejal Michael Phelps na konferenci o duševnem zdravju. Priznal je, da je po vsakih OI zapadel v depresijo. Zaradi tega se je zatekal k marihuani, ki jo je po velikih tekmovanjih kadil vsak dan. Najhuje je bilo po OI 2012, ko ni hotel več tekmovati, a tudi ni hotel več živeti: »Tudi po pet dni sem sam sedel v sobi, nisem jedel, nisem spal, vedel sem le, da ne želim več živeti.« Takrat je poiskal pomoč. Zdaj živi umirjeno življenje z ženo, nekdanjo miss Kalifornije, in dvema majhnima otrokoma. Stika s plavanjem ni izgubil, saj je trener moštva Univerze Arizona: »Nujno potrebujemo programe, ki bodo pomagali športnikom po koncu njihove poti. Tedaj se soočajo z iskanjem nove identitete, javnost pa se pogosto ne zanima več za njih, saj jih je zamenjal drug športni junak.«
Iskanje nove identitete
Britanska organizacija Professional Players Federation je naredila študijo, v kateri so ugotovili, da se več kot polovica športnikov po koncu športne poti sooča z depresijo. Polovica od 800 anketiranih nekdanjih športnikov, predvsem igralcev ragbija in nogometašev, je navedla, da so po koncu kariere občutili žalost in so bili v obdobju žalovanja. Zdelo se jim je, da ne nadzorujejo svojega življenja, da se jim je podrla struktura življenja in da so jih zapustili vsi, ki so jih obkrožali v času kariere.
Večina je potrebovala vsaj dve leti, da je ponovno prevzela nadzor nad življenjem in si poiskala novo kariero. Polovica jih je po končani karieri za nekaj let zašla v finančne težave, saj niso imeli stalne zaposlitve, sponzorji pa so jih zapustili. Med upokojenimi športniki ni redko, da se spopadajo z alkoholizmom in drogami. Podobno študijo so naredili tudi v Avstraliji in ugotovili, da je 27 odstotkov športnikov po upokojitvi trpelo za depresijo, 22 odstotkov za motnjami hranjenja, 14 odstotkov pa za anksioznostjo.
Podobne občutke imajo upokojeni športniki ne glede na svoje uspehe. Tudi tako veliki športniki, kot je plavalec Ian Thorpe, so se po upokojitvi soočali z depresijo: »Zdelo se mi je, da nosim težke vreče. Bili so dnevi, ko nisem mogel iz postelje. Prepričati se moraš, da storiš preproste stvari, recimo greš po kozarec vode. Zastrašujoče je, ko ne moreš funkcionirati.« O podobnih občutkih je pripovedoval tudi boksar Sugar Ray Leonard: »Nič zunaj ringa me ni navduševalo. Pogrešal sem občutek zmage.« V javnosti je znanih veliko zgodb o padlih športnih herojih. Spomnimo se denimo zgodb o smučarskem skakalcu Mattiju Nykänenu, njegovih pevskih nastopih, pretepaških incidentih, popivanju, zapornih kaznih, burnih zakonih in celo nastopih v striptizu.
Da bi bilo upokojenim športnikom lažje, je mnogo mednarodnih športnih organizacij pripravilo poseben program pomoči športnikom, ki končajo kariero. Tudi Mednarodni olimpijski komite ponuja pomoč pri načrtovanju življenja po upokojitvi. Britanska vlada naj bi do leta 2024 vpeljala poseben program, s katerim bodo upokojenim športnikom pomagali pri tranziciji v novo življenje, še posebno pa bodo pazili na njihovo duševno zdravje.
