Nič nenavadnega. Zgodba ali uganka o Velani ima tudi svoj začetek in ne le konec ter se odvija po nekakšnem naravnem zaporedju. Na prvem mestu najdemo zakonodajo in njeno uresničevanje. Sledi nadzor in ugotavljanje morebitnih kršitev zakonskih predpisov. Ob utemeljenem sumu kaznivih dejanj nastopi kazenski pregon. Morebitni obtožni predlog tožilstva se konča tudi z odločbo sodišča.

Zakaj se obravnave družbenih problemov vedno lotevamo le z zadnjega konca, ne pa po opisanem zaporedju, ni jasno. V zvezi z gospodarskim kriminalom, ki se je razpasel po osamosvojitvi, se v javnosti omenjata le tožilstvo in sodstvo. Odgovore pa bi morali najprej iskati v zakonski ureditvi, v delovanju zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Zakaj? Ker kaznovalna politika ne bo nikoli odpravila posledic premalo dorečenih ali celo zavestno oblikovanih spornih zakonskih rešitev.

V primeru preoblikovanja lastninskih razmerij (ukinjanja družbene lastnine) se dogaja prav to. Očiten dokaz je zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja (ZOPNI). Sprejet je bil šele 20 let (1992–2012) po roku, ko je začel veljati zakon o lastninskem preoblikovanju (ZLPP). Kljub temu se je na ustavno sodišče sprožil plaz kritik, ker ni dopustilo retrogradne uporabe nekaterih določb tega zakona.

Plenilci so tudi sicer imeli (skoraj) popolno zakonsko zaščito. Vse do pravnomočne odločitve sodišč (leta dolgo) so lahko neomejeno razpolagali s plenom (družbenim kapitalom). Sodišča bi sicer lahko omejila prosto razpolaganje z oplenjenim družbenim premoženjem, vendar zahtevam za izdajo takšnih sklepov skoraj nikoli niso ugodila. Samo bog ve, zakaj.

Sodstvo in tožilstvo si seveda upravičeno zaslužita kritiko, nista pa edina odgovorna za pojav plenjenja družbenega kapitala. Ne gre pozabiti, da sta bili obe instituciji povsem izključeni iz procesa snovanja zakonske ureditve o preoblikovanju družbene lastnine. Z izjemo vrhovnega sodišča na nižjih stopnjah niso bila kos zapletenim sporom ob preobrazbi lastninskih razmerij. Sodniki in tožilci se niso dodatno usposabljali za enkraten proces spreminjanja lastninskih razmerij.

Nobeno presenečenje ni bila odločitev sodišča, ki je spregledalo šolski primer plenjenja družbenega premoženja. Tožbo zaradi prenosa poslovnih funkcij in pripadajočih učinkov na vzporedno zasebno (by-pass) podjetje je zavrglo z obrazložitvijo, da je zasebno podjetje prihodek ustvarjalo z dejavnostjo, za katero je bilo registrirano!

Pričakovanja, da bo tožilstvo obranilo družbo, njene državljane, pred neizmernim pohlepom plenilcev, so utopična, neuresničljiva. To resnico razkrije tudi tako imenovani sankcijski lijak. Po ocenah pravne stroke se zazna komaj 10 odstotkov storjenih kaznivih dejanj. Prijavo dočaka kaka polovica, to je pet odstotkov takšnih dejanj. Vendar je uspešno raziskanih komaj 30 odstotkov prijavljenih dejanj. Pravnomočno je odločeno v 90 odstotkih primerov in od tega so izdane obsodilne sodbe v 80 odstotkih. Podatki so presenetljivi, vendar verodostojni. Tožilstvo je od množice kazenskih ovadb (skoraj 600) zaradi divje privatizacije vložilo nekaj nad 50 obtožnih predlogov. Obsodilne sodbe pa so bile izdane v manj kot desetih primerih.

Plenilci so imeli dober posel. Po ocenah Bruslja so »naši« plenilci v davčne oaze preselili kakih 30 milijard, po ocenah ameriških ekonomistov pa celo 70 milijard evrov. Uradnih podatkov seveda nimamo. Je pa med Slovenci še vedno veliko nejevernih Tomažev, ki menijo, da so podatki o vrednosti plena pretirani. Kakor koli, nekaj je povsem jasno. Največ zaslug za nekaznovano plenjenje družbenega premoženja lahko pripišemo predvsem politikom, zlasti stranki LDS in tudi strankam, ki so sodelovale v koalicijah. Tudi tožilstvo in sodstvo nosita določen del odgovornosti, vendar njun delež odgovornosti za plenjenje družbenega premoženja ni odločilen.

Zatajili (na meji zlorabe) so predvsem zakonodajna in izvršilna veja oblasti oziroma politične stranke na oblasti.

Janez Krnc, Litija