Kuhanje s paro je eden najbolj zdravih načinov toplotne obdelave živil

Zdrave jedi odličnega okusa

Jedi se ne zažgejo, čeprav jih pripravljamo z manj maščobe; lahko tudi povsem brez nje. Maščoba se izloči iz živil in odteče; tudi na sol lahko zlahka pozabimo. V pari lahko pripravimo tudi zamrznjena živila, ki jih ni treba predhodno odtajati. Pravi kuharji odločno oporekajo vsem, ki menijo, da je kuhanje živil s paro primerno zgolj za dietno prehrano. Tako pripravljena hrana ni le zdrava, temveč je tudi odličnega, polnega okusa. Bolj izurjeni s paro pripravljajo skoraj vse: špagete, riž, zelenjavo, krompir, juhe, ribe, meso in sladice.

Vložek za kuhanje s paro

Za najpreprostejši način kuhanja s paro ne potrebujemo posebne naprave. Za kuhanje na pari zadostuje dovolj velika posoda in uporaba posebnega vložka na nogicah z mrežico na dnu, ki je dvignjen nad dno posode. V posodo nalijemo za prst ali malo več vode, živila naložimo na vložek in posodo pokrijemo s pokrovko. Ko voda zavre, se začne parjenje. Postopek se odvija le pod našim nadzorom, od izurjenosti kuharja pa je odvisno, ali bo jed ravno prav čvrsta ali morda razkuhana.

Namizne parne pečice

Namizna pečica je tehnično preprosta in cenovno ugodna naprava, ki jo lahko postavimo na delovni pult. Med delovanjem se sprošča vroča para, zato je treba paziti, kam jo postavimo. V taki pečici lahko pripravimo po več jedi hkrati, pa se okusi ne bodo mešali med seboj. Rezervoar za vodo in grelni element sta v spodnjem delu aparata, nad njim pa so posode s preluknjanim (luknjičastim) dnom ali mreža za živila. Pečica ima najpogosteje po dve do tri posode, ki so stabilno naložene druga na drugo. Ko voda zavre, vroča para prehaja skozi posode z živili. Večji del se nato utekočini in kaplja nazaj v posodo za vodo, odvečna para pa uhaja na prosto. Prostornina običajno zadošča za pripravo obroka za družino s tremi ali štirimi člani. Naenkrat lahko pripravimo tri jedi, na primer krompir, zelenjavo in ribe ali meso. Pri nekaterih izvedbah so posode postavljene na isti ravnini, druga ob drugi, naenkrat pa lahko pripravimo nekoliko manjšo količino živil.

Kot bi kuhali na kuhalni plošči

Napravo uravnavamo tako, da izberemo čas toplotne obdelave, podobno, kot če bi kuhali na kuhalni plošči. Čas naravnamo po živilu, ki potrebuje najdaljšo obdelavo, druga živila pa dodajamo z ustreznim časovnim zamikom. Pri delu moramo biti zelo previdni, da se z vročo paro ne opečemo; vroča sta lahko tudi ročaj in ohišje aparata. Med odpiranjem se izgubi nekaj toplote in pare, ki ju je treba za nadaljevanje procesa ustvariti na novo. V nekoliko bolj izpopolnjenih parilnikih lahko vsa živila naložimo v posode hkrati, čas obdelave za posamezno živilo pa ločeno nastavimo za vsako posodo posebej, tako, da so jedi hkrati kuhane.

Izpopolnjeni aparati imajo samodejne programe

Najbolj izpopolnjeni aparati imajo samodejne programe, prikazovalnik za spremljanje posameznega programa, okence za nadzor porabe vode, različne opozorilne signale, ki sporočajo, da je proces parjenja končan oziroma, da je vsa voda izparela. Nekateri omogočajo tudi zamik vklopa in vzdrževanja toplote po končanem kuhanju. Razlikujejo se tudi po tem, kako preprosto je polnjenje in praznjenje rezervoarja z vodo in odstranjevanje apnenca (z apnencem obložene naprave porabijo več energije). Za ljubitelje riža so na trgu izvedbe z dodatno posodo za kuhanje riža.

Vgradne parne pečice

Vgradne parne pečice so tehnično precej bolj izpopolnjene, zato so bistveno dražje od namiznih izvedb. Po velikosti in videzu so podobne klasični pečici. V notranjosti je več pladnjev: na preluknjanih (luknjičastih) pladnjih lahko hkrati pripravimo tri jedi, na spodnjem, ki je brez luknjic, pa se zbirajo iztekajoči sokovi. Prednost vgradnih pečic je v tem, da para ne nastaja neposredno v prostoru z živili, ampak v ločenem delu. Rezervoar za vodo in grelec sta namreč vgrajena v bočni steni ali na vrhu pečice (v tem primeru so pladnji za živila celo nekoliko širši).

Tudi za pogrevanje in odtajevanje

Tehnologija omogoča, da živila obdelujemo s paro že pri nizki temperaturi, od 35 oziroma 40 stopinj Celzija naprej. V pečici lahko tako tudi pogrevamo in odtajujemo živila pri 35 do 60 stopinjah (hrana se ne izsuši); tudi za sladice in kompote je primernejša nižja temperatura (manj kot 100 stopinj, da se ohrani več vitaminov. V nekaterih pečicah je mogoče »izdelati« jogurt (pri 40 stopinjah). Lahko vkuhavamo sadje in zelenjavo, razkužujemo, steriliziramo otroške stekleničke, celo kuhamo jajca (na primerno oblikovanem vložku). Upravljanje je enostavno in še bolj natančno kot pri namiznih parilnikih. Pečice so opremljene z najsodobnejšimi pripomočki za nadzor in komunikacijo z uporabnikom.

Zaščita pred opeklinami

Najboljši so rezultati v aparatih s samodejnimi programi: potem, ko vnesemo podatke o vrsti in teži živil, pečica sama izbere čas obdelave, temperaturo in vrstni red vstavljanja živil. Med zelo uporabnimi programi je tudi samodejno odstranjevanje apnenca. Pri najbolj izpopolnjenih modelih pečic so dobro poskrbeli tudi za varnost pred opeklinami. Vgradili so primerno izolacijo in dodatno hlajenje površine, tako da pečica na mestih, kjer so tipke za upravljanje, in na mestih, ki se jih med uporabo dotikamo oziroma so v stiku s pohištvom, ni prevroča.

Katero izbrati?

Če niste povsem prepričani, da bo kuhanje s paro postalo vaš prevladujoči način priprave živil, svetujemo, da za začetek poskusite vsaj z vložkom, s katerim boste za popestritev vsakodnevnega jedilnika občasno pripravili ribe in zelenjavo. Če vam bo tak način priprave všeč, pa razmislite o nakupu ene od pečic, ki omogoča pripravo celega obroka hkrati. Odločitev za namizno ali vgradno pečico je odvisna od prostora, kjer jo boste uporabljali, in seveda tudi od debeline denarnice.

Vir: www.zps.si