Nemško gospodarstvo se že dlje časa ubada s podobnim pomanjkanjem kvalificiranih kadrov določenih profilov, kot ga je urad vlade za makroekonomske analize (Umar) prejšnji teden napovedal za Slovenijo in kakršnega predvsem v nekaterih industrijskih panogah že čutijo. Proizvodne zmogljivosti zato niso v celoti izkoriščene, kar se po ocenah ekonomistov pozna na rasti. Z drugimi besedami: Nemčija bi zaradi demografskih sprememb potrebovala več kot 300.000 priseljencev z ustreznimi kvalifikacijami na leto, a je dovoljenje za bivanje in delo lani izdala le slabi polovici te »kvote«. Vlada se je zato zdaj odločila pospešiti in poenostaviti nekatere postopke za državljane iz tako imenovanih tretjih držav (torej ne iz EU). Ni pa, kot so to hoteli socialni demokrati, neposredno omogočila prehajanja ljudem iz azilnega v priseljenski status.
Nemci ne bodo imeli prednosti pred tujci
Na kratko povzeto: ljudje iz držav, ki niso članice EU, naj bi imeli v prihodnje pravico do šestmesečnega bivanja v Nemčiji, da bi si poiskali službo, če obvladajo nemški jezik, morajo pa dokazati, da so se v tem času sposobni sami vzdrževati, in nimajo nobenih socialnih pravic. Postopke za nostrifikacijo kvalifikacij, bodisi poklicnih bodisi akademskih naslovov, naj bi skrajno poenostavili in pospešili. V sodelovanju z Goethejevimi inštituti v tujini naj bi načrtno organizirali učenje nemškega jezika za ljudi z usposobljenostjo, kakršnih v Nemčiji primanjkuje, takšne pa naj bi skupaj z gospodarskimi združenji tudi načrtno iskali. Nejasno je za zdaj, kako bo potekalo preverjanje dokumentov o izobrazbi oziroma kvalifikaciji, pa tudi, kolikšna bo zahtevana raven obvladovanja jezika. Na drugi strani je predvidena ukinitev prednostne pravice domačih iskalcev zaposlitve (torej pravilo, da ima ob enakih kvalifikacijah prednost pri pridobitvi delovnega mesta nemški državljan), ki pa jo bo lahko vlada kadarkoli z uredbo znova vzpostavila.
Pravna varnost za tiste brez azila
Vse to naj bi bilo zapisano v novem zakonu o priseljevanju strokovnih kadrov. To pomeni, da obstoječi zakon o priseljevanju in o bivanju ter zakon o političnem zatočišču za zdaj ostajata nespremenjena. Toda koalicijska ministrska trojka – konservativca Horst Seehofer (notranje zadeve) in Peter Altmaier (gospodarstvo) ter socialdemokratski minister za delo Hubertus Heil – je vendarle odškrnila vrata tudi za pragmatično kasnejšo rešitev problema tistih, ki jim je bila prošnja za politično zatočišče v Nemčiji zavrnjena, a so se medtem že vključili na trg dela oziroma si našli službo in se tudi drugače integrirali v družbo. To naj bi uredili s spremembami zakona o bivanju, s čimer bi med ekonomskim priseljevanjem in iskanjem političnega zatočišča ostala jasna ločnica.
S temi spremembami naj bi zagotovili pravno varnost zavrnjenim iskalcem zatočišča, ki so doslej morali računati z nevarnostjo, da jih lahko kadarkoli vrnejo domov ali v državo, iz katere so prišli, čeprav so si našli službo (dogajalo se je celo, da so zavrnjene iskalce zatočišča policisti poiskali kar na delovnem mestu). Obenem pa naj s tem ne bi spodbujali ekonomskega priseljevanja pod pretvezo iskanja zatočišča. Do priprave osnutka omenjenega zakona pa bo ostalo nejasno, ali bodo zavrnjeni iskalci azila smeli ostati v Nemčiji tudi, če bodo službo izgubili, in kako naj bi njihov status sproti preverjali.
