Kljub neuravnoteženemu vremenu in zimski pozebi, ki je ponekod hudo oklestila pridelek, vse kaže na to, da bo letošnja sezona odlična. V Flos Oleiu, ki je nekakšna biblija v svetu ocenjevanja oljčnih olj, je bila letos že tretjič zapored za najboljšo oljkarsko destinacijo na svetu izbrana prav Istra. Od tega so strokovnjaki in ocenjevalci olja v vodnik uvrstili sedem slovenskih oljkarjev in kar 75 oljkarjev iz hrvaškega dela Istre, skupno pa olje z istrskega polotoka obsega 15 odstotkov vsega olja, zastopanega v vodniku. Izmed hrvaških oljkarjev so se med najboljših 500, kolikor jih vsako leto izberejo z vsega sveta, uvrstila tudi olja Mate, Ipša in Monte Rosso.
Nekoč za kurjavo, danes za medalje
Pravzaprav gre za tri pridelovalce iz hrvaške Istre, ki se že nekaj let stalno uvrščajo med najboljše in dobivajo največ točk na ocenjevanju v Flos Oleiu. To, da je Istra postala najboljša oljkarska destinacija, ni naključje. Tako v slovenskem kot hrvaškem delu so oljke začeli intenzivneje saditi v devetdesetih letih. V hrvaškem delu so v zadnjih petnajstih letih posadili milijon dreves in pol. Pred tridesetimi leti so jih še žagali za drva, se spominja Klavdijo Ipša, ki je eden prvih oljčnih revolucionarjev, kot pravi, ki je začel na oljke gledati drugače. »Šli smo v Italijo in gledali, kaj tam delajo. V osemdesetih sva jih z očetom še žagala za kurjavo. To so bila stara drevesa, visoka tudi 12 metrov, ki jih je bilo težko obirati,« razlaga Ipša v zavetju istrskih gričev, v vasici Ipši nad Livadami. Skupaj z družino skrbi za osem hektarjev oljk in 14 hektarjev vinogradov. Razlog, da se je Istra zapisala na oljkarski zemljevid in postala serijska zmagovalka med oljčnimi olji z vsega sveta, pa vidi v tem, da so diametralno spremenili način vzgoje in predvsem čas obiranja. »Naši starši so oljke obirali konec novembra. Šlo je za čisto ekonomske razloge. Pobrane oljke so hranili doma, da so se malce posušile in je iz njih izhlapela voda. Zato, da so nesli oljarju čim manj kilogramov, ker oljarne računajo ceno stiskanja za kilogram plodov. Danes oljke nabirajo veliko prej in čez nekaj ur je iz njih že iztisnjeno olje. Vendar je v teh plodovih še veliko vode. Danes se iz sto kilogramov oljk nacedi deset kilogramov olja, nekoč se ga je trideset kilogramov. Vendar tisto olje ni imelo dobrega okusa. Ko smo začeli pobirati oljke oktobra, nas je bilo v oljarni pet in imeli so nas za čudake. Danes je takšna gneča, da se moraš boriti, da prideš na vrsto,« pravi Ipša. Z oljkami se družina ukvarja že 20 let, prihodnje leto nameravajo na domačiji postaviti še lastno stiskalnico oziroma torklo. Prej so imeli Ipševi lokal v vasici Oprtalj, pred desetimi leti pa so zasadili še trte. Tudi iz povsem ekonomskega interesa, saj po Ipševih besedah oljkarstvo v nasprotju z vinarstvom ni velik posel. Čeprav imajo 3500 dreves. »Povprečno rodi vsako drevo dvajset kilogramov oljk, iz katerih se stisne dva kilograma olja. Pri vinu na vsaki trti pridelaš kilogram grozdja in pol in iz njega pride ven steklenica. Če hočeš imeti dober pridelek oljk, so stroški visoki. Za vsak liter olja je potrebnih približno deset evrov investicije. Brez trgovske marže,« pravi Ipša.
Cene motornega in oljčnega olja so skoraj enake
Aleksandra Vekić je lastnica posestva in blagovne znamke Mate. Ime Mate je spomin na pokojnega očeta, ki je leta 1998 zasadil prvi nasad oljk. Aleksandra je pred desetimi leti še živela in delala v Švici kot medicinska sestra, po očetovi smrti je prevzela posest, veliko sto hektarjev, na kateri se razprostira 45 hektarjev oljčnikov s kar 30.000 drevesi. Od tega se burji, suši, vročini in mrazu dostojno upira 30 odstotkov avtohtonih istrskih sort: istrska belica, buža in karbonaca. Preostalo so italijanske sorte frantoio, leccino in pendolino. »Takrat, ko je moj oče sadil prve oljke, si lahko kupil samo sadike italijanskih sort. V Toskani. Po pozebah v letih 1929 in 1984, ki sta zradirali vse nasade oljk, še zdaj v Istri ni nobene drevesnice in so prav vse oljke, ki jih sadijo, iz Italije. Tudi stare istrske sorte,« pravi Vekićeva, ki je že začela priprave na obiranje, ki se je začelo v ponedeljek. Letos bodo oljke kot kasneje olja Mate že certificirana z zaščitenim znakom ekološke pridelave. Certifikat so pridobili v Avstriji. V nasprotju s Slovenijo, kjer je ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre z zaščiteno označbo porekla certificirano že od leta 2007, jim v hrvaškem delu Istre za zdaj še ni uspelo doseči podobne zaščite. So pa zato hrvaški istrski oljkarji s kolegi iz Slovenije sklenili sporazum, da bodo na evropsko komisijo vložili skupno vlogo za zaščito oljčnega olja pod imenom Istra. Ta vloga še vedno čaka na obravnavo pri evropski komisiji. »Nikakor nisem proti skupni zaščiti, ampak enostavno ne moremo več čakati. Kakovostne pridelke je treba na neki način zaščititi in spoštovati. Ljudje morajo biti kritični, ko kupujejo hrano. Če pazijo, kateri mobilni telefon kupijo, zakaj ne bi še pazili, kakšno oljčno olje bodo kupovali. In stvari, ki so kakovostne, stanejo več. Za marsikoga je naše olje predrago. Liter oljčnega olja stane 25 evrov, liter motornega pa 20 evrov. Ampak, oprostite, to olje vnašaš v svoje telo,« pravi Vekićeva.
Monte Rosso – največji slovenski oljkar
Iz hrvaškega dela Istre izhaja tudi največji slovenski oljkar. S 65 hektarji in 14.000 oljčnimi drevesi – na slovenski strani je številka tri tisoč posajenih oljčnih dreves enormna – je Monte Rosso ena največjih posesti na obeh straneh meje. Poleg oljk sta lastnika, ljubljanska podjetnika Davor Dubokovič in Uroš Gorjanc, na očiščenih površinah šavja in grmičevja v vasi Crveni Vrh pri Savudriji leta 2009 zasadila še deset hektarjev češenj, štiri hektarje mandljevcev in fig ter osem hektarjev trt malvazije. Iz oljk že peto leto iztisnejo približno 30.000 litrov olja, že prva letina olja pa se je znašla v znamenitem Flos Oleiu. Čeprav sta se znašla med najboljšimi na svetu, Dubokovič priznava, da te nagrade med potrošniki še niso dosegle potrebne veljave in večina oljčno olje še vedno kupuje pri prijateljih in znancih ter po diskontnih cenah v supermarketih, kjer pa izvrstna istrska olja ne morejo konkurirati španski, italijanski ali grški oljkarski hiperprodukciji. Zato tudi intenzivno iščejo tuje trge, za zdaj jim je uspelo priti celo do Avstralije. »Največja težava za nas istrske oljkarje so največji prodajalci oljčnega olja na svetu, ki prihajajo iz Španije in Italije, saj se 60 odstotkov španskega olja proda skozi italijanske blagovne znamke,« pravi Dubokovič in doda, da želijo na posestvu Monte Rosso odpreti še torklo, trgovino, prostor za srečanja in degustacijsko sobo, saj opažajo, da plaže in sonce v Istri niso več v prvem planu, ampak vse več ljudi raziskuje tudi kulinariko.
