Povsem drugačna je realnost. Ideja je čudna, nemogoča in nevarnost preti na vsakem koraku. Kolesarji in rolkarji vozijo v vse smeri z različnimi hitrostmi, celo vijugajo med pešci, ki so najbolj izpostavljeni nevarnostim nesreč, lahko tudi s težkimi posledicami in celo invalidnostjo. V obe smeri vozijo mestni avtobusi, avtomobili z dovolilnicami, urgentna vozila in v tem vrvežu vozil je najbolj ranljiv pešec, posebno otroci in starejši ljudje. Mene kot Ljubljančanko zanima, kako so dovolili tako zmešnjavo prometa tudi tisti, ki so zadolženi za varnost cestnega prometa.

Pred kratkim sem sedela v mestnem avtobusu poleg starejše gospe, ki mi je potožila, da je padla na Slovenski cesti in si poškodovala obe koleni. Kritična je bila do sprememb novega tlakovanja pločnikov, kjer so narejene poti za slepe. Te so namreč dvignjene nekoliko nad nivojem preostalega pločnika. Trdila je, da niso upoštevali dejstva, da starejši ljudje težje dvigujejo noge ali celo podrsavajo po pločniku, zato se na teh delih pločnika spotaknejo, zgubijo ravnotežje, padejo in se poškodujejo. Trdila je, da bi morale biti te poti v istem nivoju kot pločnik, kajti že pri hoji čutiš strukturo tlakovca za slepe pod podplatom oziroma stopalom.

Porabljenih je bilo zelo veliko finančnih sredstev za lepo dnevno sobo, ki ne daje varnosti sprehajalcem oziroma pešcem in kolesarjem.

Bojana Kos, Ljubljana