»Prvič je bilo, ko se je znočilo. Zaradi nizkega sonca sem med grmovjem videl le sence. Nič nisem prepoznal, dokler nisem videl beline njegovih oči. Sprožil sem in nato je sledila izmenjava strelov. Slišal sem krike okoli sebe. 'Zadeli so me,' je dejal nekdo in jaz sem mu odgovoril naj bo tiho, če ne bomo vsi mrtvi. Ko se je streljanje poleglo, sem naokoli videl številna trupla. Vse, kar imaš v želodcu, gre tedaj skozi usta ven,« je za Guardian povedal Grobbelaar.
Nekdanji vratar, sicer rojen v Južnoafriški republiki, nato pa dolga leta čuvaj mreže Zimbabveja in različnih angleških moštev, ne ve, koliko ljudi je ubil. »Ne znam ti povedati. Ja, veliko jih je padlo. Zato vedno živim iz dneva v dan. Sramujem se preteklosti, vendar je ne morem popraviti,« je dodal Globbelaar in nadaljeval: »Nekateri soborci niso zdržali. Naredili so samomor, tako da sta se dva vojaka istočasno ustrelila.«
»Eden od naših vojakov, kateremu so ubili celotno družino, je vsakemu, ki ga je ustrelil, odrezal uho. Spravljal jih je v vaze in teh se je do konca vojne nabralo kar nekaj,« je povedal Grobbelaar, ki je priznal, da ga je prav nogomet rešil in mu dal voljo do življenja. »Navijači so me klicali 'jungleman' (človek iz džungle). Rekli so, da nisem belec, temveč črnec z belo poltjo. Nogomet mi je dal vse v življenju in le na nogometni zelenici sem lahko pozabil na vse te grozote.«
