Razprave o tem, da je njen obstoj ogrožen, so vsekakor tako stare kot EU in tako nenehno prisotne, da se zdi, da so del njene identitete. Vendar so veliki večini državljanov tako tuje, kot so domače ozkemu krogu poznavalcev politične realnosti, ki so obsedeni z njimi. Tistim, ki ne vedo ničesar o zadnji evropski krizi identitete, bi torej lahko to oprostili.
Vendar bi bila to velika napaka. Da bi preživela v novem, drugačnem, veliko bolj neizprosnem svetu, mora EU na novo opredeliti svoj namen. Oblikovala se je, da bi usmerjala notranjo integracijo; zdaj pa se mora soočiti z zunanjimi grožnjami. Prednjačila je pri vzpostavljanju pravil in njihovem spoštovanju; a ni pripravljena na novo, transakcijsko igro geopolitike. ZDA pazijo na njeno varnost; predsednik Donald Trump pa to odgovornost razume kot odvečno breme. Valovi beguncev so bili nekoč nepomembne majhne skupine prišlekov; čeprav jih tudi zdaj ni veliko, se je z njihovim množičnim pojavom leta 2015 razkrilo, da evropski azilni režim slabo deluje.
Vse to pa se dogaja v času, ko je Evropa že tako močno razklana. Brazgotine zaradi razkola, ki je nastal po letu 2008 v evrskem območju med posojilodajalci in dolžniki, so še vedno vidne, poleg tega se zdaj odpira nova fronta, in sicer med zagovorniki odprte družbe in privrženci identitetne politike. Vprašanja o evropski zunanji politiki spodbujajo že obstoječe delitve, saj so odnos do migracij, razumevanje zunanje grožnje (zlasti ruske) in pripravljenost na uporabo vojaške moči v vseh treh primerih zelo različni. Evropi grozi dolgotrajna pat pozicija.
EU se je običajno zatekla k dvema tehnikama, da bi presegla svoje delitve. Prva je bila, da kupuje čas s pretvarjanjem, da imajo vse države članice, čeprav niso vse enako pripravljene delovati, enak končni cilj »vse tesneje povezane Unije«. Ta pristop več hitrosti je dosegel svoje meje. Sicer se še vedno lahko pretvarjamo, da bodo ob vseh težavah vse države članice na koncu vstopile v evrsko območje, toda ne moremo prezreti prepada med tistimi, ki trdijo, da je nekdo lahko ponosen evropski musliman, in tistimi, za katere je krščanstvo bistveni element evropskega državljanstva.
Druga tehnika je bila, da se pristojnosti prenesejo na raven EU in da se razlike premagujejo z odločitvijo večine. Na ta način se je oblikoval enotni trg in tako se kljub velikim razlikam v pogledih in interesih uspešno ureja trgovinska politika. Toda tak proces deluje samo tako dolgo, dokler se države članice strinjajo s pravilom, da odloča večina. Nasprotujočih si stališč glede varnosti, obrambe ali, spet, azila pa ni mogoče rešiti na ta način. Pravzaprav so to poskušali – glede beguncev –, a jim je spodletelo: odločitev o tem, kako si bodo države članice razdelile prosilce za azil, je bila sprejeta, a je ni bilo mogoče realizirati.
Vprašanje prihodnje širitve EU na zahodnem Balkanu dodatno zapleta problem. Te države so se močno trudile, da bi se pridružile Evropi, in zaslužijo si nagrado. Toda z njimi bo EU še bolj heterogena in najbrž še bolj razdeljena.
Zaradi tega smo v nedavnem dokumentu s kolegi iz strokovne skupine Bruegel zagovarjali natančno preučitev evropske arhitekture. Predlagamo novo strukturo, ki bi bila sestavljena iz skupne baze in nekaj opcijskih klubov, ki bi se usmerili na glavna področja politike.
Baza bi vključevala predvsem enotni trg, carinsko unijo ter spremljajoča pravila in institucije za varstvo potrošnikov, zagotavljanje konkurence in upravljanje politike razvoja in raziskav, energije in podnebja, infrastrukture ter regionalne politike. Institucionalni stebri – komisija, svet, parlament in sodišče pravice – bi prav tako bili del baze, kar velja tudi za temeljna načela EU: človekove pravice, svoboščine, demokracijo, enakopravnost in vladavino prava. To bi bilo neke vrste ogrodje EU, ki bi bilo v skladu z izvornim projektom, vendar bi z njega odstranili vse navidezne skupne politike, ki to (še) niso.
Klubi bi bili oblikovani tako, da bi se osredotočali na določena področja temeljnih politik. Ker bi člani posameznih klubov imeli iste cilje, bi bili bolj učinkoviti tako navznoter kot navzven. Neki klub bi lahko združeval evro, davčno koordinacijo, nadzor bank in reševanje finančnih kriz. Drugi bi bil kombinacija azilne politike, varovanja meja in sodelovanja pri policijskih in sodnih zadevah; območje tega kluba ne bi imelo nadzora na notranjih mejah, kar je vse težje uveljaviti med državama s precej različno azilno politiko. Tretji klub bi bil namenjen obrambi in zunanji varnosti; za članstvo v njem bi bilo treba prispevati določena sredstva in sodelovati v vojaških operacijah. Četrti klub bi začel snovati skupno politiko na področjih, ki so še v povojih, kot sta šolstvo in izobraževanje.
Da bi zagotovili, da takšna struktura ohrani dovolj enotnosti in prepreči padec v godljo ohlapnih dogovorov, je treba uvesti zaščitne ukrepe. Prvič, klubi bi morali biti koherentni in ne à la carte. Drugič, treba bi bilo ohraniti institucionalno konsistenco. Še posebno je nujno, da je samo ena evropska komisija (čeprav bi obstajali sekretariati klubov), en evropski parlament (čeprav bi se člani klubov lahko sestajali na svojih forumih) in eno sodišče pravice za ogrodje Unije in vse njene klube. Poleg tega bi morala sodelovanje v klubih in umik iz njih zahtevati dovolj velik prag pri glasovanju, da bi se zagotovilo dovolj stabilno članstvo.
Tak pristop sicer sam po sebi ne bi preprečil razpada EU, prav tako ne bi spodbujal širitve na manj razvite države. Toda fleksibilnost, ki bi bila tako vgrajena v EU, bi pomagala oblikovati partnerstvo s sosedi, ki bi bili na to pripravljeni. Ogrodje EU bi omogočilo zdrav temelj za sodelovanje s celo »vrsto prijateljev«, ki ne bi polno sodelovali pri enotnem trgu in prostem gibanju ljudi, a bi lahko sodelovali pri vrsti dogovorov, na multilateralni osnovi.
Ali je tvegano podirati tabuje? Vsekakor. Toda največje tveganje je, da se Evropa zaplete v zastarele strukture in podleže inerciji. Evropa so veliko večje sanje, kot je hiša, ki smo jo doslej zgradili.
Jean Pisani - Ferry je profesor na Hertie School of Governance v Berlinu in na Sciences Po v Parizu, v Firencah predava na European University Institute, v Bruslju pa je vodilni član strokovne skupine (»think tanka«) Bruegel.
© Project Syndicate, 2018