»Za zadnji klanec čez Pekel me je zmanjkalo. Krči. Očitno sem preveč potrošil, ko smo lovili glavnino. Še čevelj se mi je strgal pri padcu in sem se boril z eno nogo. V najhujši strmini sem se celo bal, kako bom prišel čez. Brez padca bi bilo drugače. Torba z okrepčilom me je prekucnila v ovinku. Vedno se nekaj novega naučim,« je Primož Roglič tik za ciljno črto 85. svetovnega prvenstva, umirjeno, čeprav je bil strgan in podrgnjen, brez veliko drame in vidnega razočaranja (34. mesto) opisal svojo tirolsko kalvarijo, medtem ko je španski velemojster Alejandro Valverde s solzami sreče močil mavrično majico svetovnega prvaka.
Le mala nerodnost okoli 60 kilometrov pred ciljem je pokopala možnost za velike sanje zgodovinsko številčne zasedbe. S popotno torbo z okrepčilom se je zapletel v padec. Simon Špilak se je celo obrnil in proti pravilom UCI pripeljal nazaj, mu ponudil svoje kolo. »Kolo mi ne bi veliko pomagalo. Nimava enakih pedalov,« je Roglič pojasnil ponujeno uslugo Prekmurca. Skupaj z Janom Polancem sta pomagala pri lovu za glavnino. Velike ekipe na čelu – francoska, italijanska, belgijska – so tedaj že narekovale visok ritem brez usmiljenja. Ujel je, sledil, a davek je Roglič plačal pred zadnjim ključnim vzponom čez Pekel. Ob vstopu v zadnji zaključni krog čez peklensko strmino do vasice Gramartboden je zaradi krčev moral opustiti boj s trideseterico, ki se je potegovala za naslov svetovnega prvaka. »Veliko preveč energije smo potrošili za lov. Vsak iz ekipe je dal svoje. Zahvala tudi vsem navijačem. Kurjo polt sem imel ob vsem tem vzdušju. Iztisnil sem 130 odstotkov. A zdaj je, kar je. To je kolesarstvo. Tudi Valverde je moral nekaj let čakati. No, sem pa izboljšal lansko uvrstitev,« je Roglič, malo v šali, kot vedno pozitivno, sprijaznjen s preteklostjo, pustil za seboj prvi veliki poskus na najprestižnejši enodnevni dirki sezone. Selektor Andrej Hauptman je lahko le hvalil svojo osmerico za pristop in misli usmeril na nov poskus.
O mavrični majici ni odločil Pekel, ampak ciljni sprint četverice, ki je preživela selekcijo čez to strmino, po 250 kilometrih in 4700 metrih plezanja v fantastičnem vzdušju in idilični tirolski kulisi. Izkušeni španski velemojster je prepričljivo opravil s Francozom Romainom Bardetom, odkritjem Vuelte Kanadčanom Michaelom Woodsom ter podprvakom s kronometra Tomom Dumoulinom. »Končno. Neverjetno. Postati prvak so bile moje sanje,« je Alejandro Valverde s težavo spravil iz sebe. Pri 38 letih. Levje rjovenje ob krikih zmagoslavja je zalil s solzami sreče. Le kdo mu ne bi privoščil. V 19. nastopu na svetovnem prvenstvu. Po šestih osvojenih kolajnah, dveh srebrnih in štirih bronastih. S prvo že leta 2003. Končno – mavrična majica. Pred prvenstvom je govoril, da mu je v posebno čast, če ga sploh štejejo v krog favoritov. Vesel je bil, da je po lanski poškodbi sploh znova zraven. Že pred startom je opozarjal, kar je povedal kot ključno v cilju: »Hranil sem moči za sprint. Španska ekipa je odpeljala popolno.«
Sanje so se izpolnile tudi Nizozemki. »To je bilo zadnje, kar je manjkalo,« je pripomnila tudi Anna van der Breggen, skoraj natančno deset let mlajša junakinja elitne ženske članske dirke. Polona Batagelj je privozila 30. mesto in bila v isti skupini z Uršo Pintar (33.). Obe sta za deseterico zaostali zgolj minuto. »Zadnji krog, zadnja polovica klanca čez Igsl je bila preveč, malo sem že čutila krče,« je, enako kot Roglič, omenila tudi Polona Batagelj.
