Šestčlanska družina Brezarjevih iz kočevskega romskega naselja Trata, ki je dolga leta živela v dotrajani baraki, si je pred kakim mesecem začela urejati novo hiško. Šele pred kratkim pa naj bi izvedeli, da se bodo morali preseliti. »25.000 evrov smo vložili v hišo, večino denarja smo si sposodili. Kaj naj zdaj naredimo? Nihče nam ni povedal, da ne bomo mogli ostati tukaj. Jaz se ne bom nikamor preselila. Bomo pač živeli brez elektrike in vode,« je odločna Monika Brezar. Dvanajst družin oziroma 60 Romov živi na 33.000 kvadratnih metrih območja, ki sega v industrijsko cono Lik. Občina bi rada cono uredila, za zemljišča tudi že ima potencialne investitorje, a urediti je ne more, dokler na območju cone živijo ljudje.

800 kvadratnih metrov veliko zemljišče za 40 evrov na leto

Romom je zdaj ponudila rešitev. Devet družin, ki živi na spornem območju, bi preselila le dobrih sto metrov stran, na rob cone. Vsaki družini ponuja 800 kvadratnih metrov veliko zemljišče za najemnino 40 evrov na leto in gradbeni material v višini 3000 evrov. Romi naj bi si na teh zemljiščih postavili enostavne objekte, občina pa bi v treh letih s spremembo prostorskih aktov ta del območja spremenila v zazidljivega in ga tudi komunalno opremila. »Razumem, da ponujena rešitev zanje pomeni precejšnjo spremembo. A če ne naredimo nič, ostane naselje Trata popolnoma neurejeno,« je po nedavnem sestanku z Romi dejal župan Vladimir Prebilič.

Naselje bo februarja prihodnje leto ostalo brez elektrike, ki je napeljana na črno, precej po domače in nevarno. Poleg tega tudi plačevanje poteka preko raznih posrednikov, ne ve se niti, kdo koliko porabi. Vprašljivo je tudi nadaljnje zagotavljanje pitne vode. Prihodnji teden bodo Romom v naselju ponovno izmerili parcele in jim konkretno pokazali, kaj pomeni 800 kvadratnih metrov veliko zemljišče, kolikor znaša tudi povprečna zazidalna parcela v občini. »Ponovno jim bomo poskušali dokazati, da nihče ne želi nikomur nič vzeti, ampak zadeve zgolj urediti,« poudarja Prebilič.

Rom ne želi Roma za bližnjega soseda

A Romi so razdeljeni. Jovanka in Zdenko Novak se ne želita seliti. »Ko nam je leta 2013 pogorela baraka, nam je občina zagotovila neko začasno bivališče, in ko smo se priselili nazaj sem, so nam zagotovili, da bomo lahko tukaj ostali. Zdaj nam pa pravijo, da se moramo seliti. In vse Rome na eno mesto? To ne bo dobro.« Albin Lah, ki v naselju živi že več kot 50 let, ob tem opozarja na huda nesoglasja med Romi.

»Če jih bodo dali živeti preblizu skupaj, bo lahko tekla tudi kri,« pravi. »Tudi jaz ne želim, da mi v neposredno bližino naselijo nekoga, ki krade, dela škandale, razbija barake. Barake si ne upam niti pet minut pustiti same. Le kako naj imam potem za sosede take ljudi?«

Kot dodaja Prebilič, nikogar ne morejo prisiliti v selitev. »A kdor rešitve ne želi sprejeti, mora vedeti, čemu se odpoveduje in s kakšnimi posledicami se bo moral soočiti.«

Nasprotno si Tatiana Brajdič selitve želi čim prej. »Preseliti bi se morala le 25 metrov naprej od sedanje hiše. Pri meni živita še dve vnukinji, smo brez kopalnice. Zato se mi zdi načrt občine kar v redu, če nam bodo uredili elektriko in vodo, da bomo lahko vsaj normalno živeli.« Tudi Bogdan Miklič iz Zveze Romov za Dolenjsko načrt občine podpira.

»To je prva občina, ki rešuje romsko naselje, pa čeprav 50 let prepozno. V zvezi si želimo, da bi Romi vendarle sprejeli ponudbo občine, saj je to edina rešitev, da lahko pridejo do elektrike in vode. Hkrati pa mora občina upoštevati tudi njihove želje, torej jih ne naseliti preblizu drug drugega. Romi morajo biti narazen vsaj nekaj deset metrov, le tako bo tu lahko nastala res mirna ulica.«