Precej se ukvarjam z zvočnimi umetnicami, njihovimi zgodovinami in vlogo v tvorjenju družbenih realnosti, zato se mi je na neki točki zazdelo, da bi bilo smiselno tem avtoricam dati prostor, da pokažejo svoje delo. Festival je priložnost za tiste, ki sicer nimajo možnosti predstavljati svojega dela, predstavijo ga lahko morda le v tujini. Zato vabim tudi pionirke zvočnih umetnosti, ki so začele s svojim delom v 40., 50. letih prejšnjega stoletja ali pozneje, pa tudi mlade muzikologinje, filologinje, letos bo predvajan dokumentarni film… Pri tem ne gre izrecno za izbiro na podlagi družbenega spola, ampak za izbiro avtoric, ki se mi zdijo relevantne.
Zapisali ste, da v razmerju do družbenih univerzalnosti žensko pozicijo razumete predvsem kot razredno pozicijo. Kakšna je vloga spola pri zasnovi festivala?Že samo vprašanje, zakaj izbiram ženske umetnice, bi bilo pravi razlog, zakaj delam ta festival. Seveda je pri mojih odločitvah v ospredju moja feministična perspektiva – tu namreč zares gre za razredno pozicijo. Lani smo kot rdečo nit vzeli kontekste – biografska, družbena in druga ozadja nastanka nekega dela. Tu je bila feministična perspektiva nujno v ospredju, ker je odpirala točno ta zgodovinska vprašanja o poziciji ženske kot ustvarjalke na katerem koli področju. Letos pa gremo še korak naprej in se sprašujemo, kaj je pravzaprav to delo, ki nastane iz tega konteksta. In glede na razmere – četudi se zdi, da prihaja do nekih izboljšav v smeri enakosti – je feministična perspektiva še vedno relevantna, ker gre za vprašanje preživetja.
V letošnjem središču je opažanje, da v samem zvočenju, v samem delu, že deluje subjektivacija kot proces. V tem vidim neki emancipatorni moment – da že samo zvočno delo, zvočenje, sama prisotnost nekega zvoka, neke avtorice nastopa kot nekaj neizbrisljivega in dobi zgodovinski pomen. V preteklosti se je namreč predvsem skladateljicam velikokrat zgodilo, da preprosto niso dočakale izvedbe svojih del. Danes za to lahko poskrbijo tudi same, pri čemer postanejo subjekti ne glede na to, kako se obnaša okolje.
Veliko govorite tudi o azmerju zvoka do ideologije.Zvok vidim kot nekaj temeljnega, družbeno vseprisotnega, kot zelo pomemben element v tvorjenju družbenih realnosti. To je neločljivo povezano z različnimi ideologijami. V izviru tega vprašanja me zanima, kaj samo zvočenje pomeni samo po sebi. Ne samo, kaj nekdo reče, ampak tudi, kako nekaj reče. V tem vidim močno obremenjenost zvočnosti z ideologijo, z razredno pozicijo, s pozicijo moči. In ta festival poskuša pokazati, kako ima neka zvočnost lahko ogromno posledic, na primer glasba v koncentracijskih taboriščih, loputanje z vrati, a tudi zvoki v javnih prostorih, ki lahko postajajo vse glasnejši. Prostorov ne tvori le arhitektura, ampak jih tvorijo tudi ljudje. Ozaveščanje in kultiviranje odraslih ali otrok, da pozorno poslušajo in se skladno z zavedanjem lastnega zvočenja tudi vedejo, lahko zelo vplivata na družbo. Zato imamo danes ob 10. uri v ŠKUC radijsko igro za otroke Rosande Sajko Korun A. Tolikokrat sem že slišala, da danes otroci nimajo več dovolj pozornosti, da bi poslušali enourno radijsko igro – brez zaslonov, brez televizije – in da je zato treba radijske igre skrajšati. A meni se zdi ravno nasprotno – zakaj bi pristajali na te prisilne smernice, če lahko ljudem damo možnost pozornega poslušanja in ustvarimo neke pogoje za to?
