Mnogi si želijo enostavne kmetije na obrobju mesta, obkrožene z zelenjem, kjer bodo lahko uživali v naravi in miru ter v družbi (domačih) živali. Stran od mestnega vrveža, a še vedno dovolj blizu, da lahko uživajo v vseh dobrinah, ki jih prinaša. Argentinci, Paragvajci in Urugvajci so šli še korak dlje in takšnim posestvom dali tudi ime – rancho. Slovenci bi dejali – ranč. Na takšni posesti seveda ne sme manjkati avto, ki pa mora biti sposoben tudi vožnje po zahtevnejšem terenu. V 70. letih minulega stoletja se je kandidat ponujal sam od sebe, tudi zavoljo pomenljivega imena – rancho. Matra Rancho.
Razvoj so začeli po koncu naftne krize
Šlo je za enega prvih štirikolesnikov za prosti čas, danes tako želenega športnega terenca, ki je bil sicer priljubljen, a pred časom, zato ne čudi, da je na rojstnodnevni torti upihnil le sedem svečk, nato pa odšel v zasluženi pokoj. Izdelali so jih 56.792. Pod njegovo (terensko) obliko se je podpisal Grk Antonis Volanis, v želji, da bi pocenili stroške razvoja, pa so za platformo uporabili pick-up različico simce 1100, ki je sodila pod okrilje Chryslerja. Za preostale dele karoserije so uporabili karbonska vlakna in poliester, da bi bil avto videti bolj terensko, so mu povečali odmik od tal, presenetljivo pa ni imel pogona na vsa štiri kolesa, čeprav so z njim eksperimentirali. Njegovo pomanjkanje je bilo kasneje največji očitek razvojnikom. Je pa res, da bi tudi 1,4-litrski bencinski motor lahko premogel več kot 80 konjev moči, kar je bilo dovolj za maksimalnih 146 km/h. Rancho je bil prvi francoski poskus v razredu športnih terencev, njegov cilj je bil osvojiti srca čisto novih kupcev, z avtom pa so želeli dokazati, da so inovativno podjetje.
Razvijati so ga začeli malce po koncu naftne krize leta 1973, ko so močno upadla naročila po zmogljivih športnih avtomobilih, kupci pa so presenetljivo dobro sprejeli luksuznega range roverja, čeprav je imel pod motornim pokrovom »pijančka«, osemvaljnik. RR je bil njihov zgled, vedeli pa so, da mora biti manjši, lažji, bolj ekonomičen in predvsem cenejši. Ob predstavitvi na trgu so namreč rancha prodajali za 5650 britanskih funtov. Za primerjavo: range rover je stal 8528 funtov, a je bil vendarle precej bolj razkošen. Bolj primerljiva toyota land cruiser je stala 4392 funtov. »Res je, nima štirikolesnega pogona. Je pa zato na cesti prepoznaven. Zakaj bi odšteli 3000 funtov več za range roverja, ko pa je rancho videti vsaj tako dobro, če ne celo boljše od njega,« so zapisali v enem izmed testov.
Zelena in rjava barva navdušili predvsem Špance in Grke
Američani so kot lastniki podpirali idejo. Ko je rancho z dolžinsko mero 4,31 metra in težo 1130 kilogramov zapeljal na cesto, je bil nekaj novega, svežega, tudi zavoljo zadnjih sedežev, nameščenih 10 centimetrov višje od sprednjih, da bi imeli potniki ob izboljšani vidljivosti tudi občutek pustolovščine. Imel je prostor za sedem potnikov in veliko tovornega prostora ob petsedežni razporeditvi. »Je dobro opremljen in zabaven za vožnjo. Gre za nekakšen kompromis med karavanom in pravim športnim terencem,« so zapisali pri britanski reviji Motor, štirikolesnik pa je v izboru za evropski avto leta zasedel četrto mesto. »Rancho je postal modni avto, s katerim se lahko brez sramu peljete tudi po pariških bulvarjih,« so pospremili njegovo prodajno pot ter poudarili, da mogoče nima takšnih sposobnosti, kot jih ima range rover, a je od njega tretjino cenejši. Leta 1978 je Chrysler podjetje prodal koncernu PSA in se umaknil z evropskega trga, sledila je sprememba materinega imena iz matra-simca v talbot-matra. Prodajne številke so bile dvakrat višje od načrtovanih, posebej priljubljen je bil v Franciji, rancho pa je podjetju zagotavljal rekordni dobiček.
V letu 1980 so začeli razmišljati o zamenjavi rancha, projekt so poimenovali P18. Šlo je za občutno večji avto. Ker pri Peugeotu niso imeli denarja za razvoj, so pri Matri potrkali na vrata Renaulta, kjer so bili nad obetajočim dizajnom navdušeni. P18 je kasneje postal renault espace, eden najpomembnejših avtov vseh časov na evropskih tleh. Ranchu so bili šteti dnevi, ko so sprejeli odločitev, da se osredotočijo na espacea. To je bila pametna odločitev, saj so kmalu dnevno naredili po 300 teh revolucionarnih enoprostorskih vozil, espace pa je v peti generaciji naprodaj še danes. Zadnji rancho je s tekočega traku zapeljal januarja 1985. Na izbiro sta bili le še dve barvi – zelena in rjava, zanju so se navdušili predvsem Španci in Grki. Žal so bili avtomobili preslabo zaščiteni pred rjo, zato jih danes na evropskih cestah skorajda ni več videti.
