Politika – sanjska služba

Vlada je sicer manjšinska (s 45 glasovi za in 34 proti), toda je vlada. Nove volitve, nova vlada, to so dogodki, ki tudi znova predramijo zaspalo upanje volilcev v boljši danes. Problem je v tem, da politiki ponujajo boljši jutri, ki, kot kažejo izkušnje, nikoli ne pride. Mnogi vidijo problem te vlade v specifični in asimetrični vlogi oziroma (ne)podpori Levice. Ta si je namreč zagotovila najboljši položaj. Njena podpora je ključnega pomena pri sprejemanju pomembnih vladnih odločitev (na primer pri sprejemanju in izvrševanju proračuna ali najpomembnejših pravnih aktov), nikakršne vloge pa nima pri prevzemanju odgovornosti. No, če smo iskreni, tako predstavniki pozicije kot tudi predstavniki opozicije za svoje poslanstvo predstavnikov ljudstva ne nosijo nobene formalne odgovornosti. Ne na lokalni ne na državni ravni.

Dandanes namreč naša politična in pravna praksa afirmirata znano reklo, da politiki za svoja dejanja ali opustitve odgovarjajo predvsem politično. Torej: najprej jih izvolimo, nato spremljamo (večinoma ne spremljamo), kako upravljajo z državo ali lokalno skupnostjo, nazadnje pa jih za njihovo (ne)delo nagradimo s ponovnim mandatom ali pa jih zamenjamo z novimi obrazi. Podlago za kovanje kaste političnih obrtnikov, ki predstavlja negacijo načel demokracije, najdemo v naši pravni ureditvi. Ustava RS v 83. členu določa, da poslanec državnega zbora ne more kazensko odgovarjati zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Iz 100. člena ustave izhaja enako za člana državnega sveta. Poleg tega sodnika ni mogoče klicati na odgovornost zaradi mnenja, ki ga je dal pri sodnem odločanju (134. člen ustave). Torej, politiki so pravno oziroma kazensko in odškodninsko ekskulpirani odgovornosti. Ampak zelo dobro nagrajeni od davkoplačevalcev, tudi takrat, ko jim je izrečena nezaupnica. Zato ne čudi ta brezobziren boj posameznikov, ki se poskušajo na vse mogoče načine dokopati do politike in vladanja nad drugimi ljudmi. Imeti moč nad drugimi oziroma vladati brez odgovornosti za svoja (ne)dejanja je najbolj nečastno početje. Družba, ki svojo komunikacijo oziroma eksistenco gradi na načelih humanizma, empatije in solidarnosti – to mora biti naloga oblasti kot institucionalizirane in legitimne politične moči volilcev. Torej, politiki naj bi nekaj vedeli o svojem delu, bili naj bi vsaj minimalno čustveno inteligentni in odgovorni za svoje (ne)delo.

Niti pravna država niti demokracija, kot dva temeljna stebra delovanja skupnosti, danes nikjer po svetu ne delujeta. Žrtev nedelovanja stebrov varnosti posameznika pa je – esencialna prvina preživetja človeške skupnosti in človeka kot družbenega bitja – pravičnost. Ja, gre za moralno načelo, ki ga ni mogoče kapitalno kvantificirati, zato ga neoliberalni kapitalizem ne pozna in ga zavrača. Pravičnost ni ne pravna ne ekonomska ne politična kategorija, ampak predvsem humanistična kategorija, ki temelji na načelih empatije, solidarnosti in soodvisnosti. Pojmi, ki jih imajo politiki v predvolilnem času polna usta. Politika je predvsem javni posel, kar pomeni, da enako, prek uveljavljanja aktivne in pasivne volilne pravice, pripada vsem volilcem. Zato je težko razumeti nekoga, ki se poteguje za tretji mandat (pasivna volilna pravica) kjerkoli v politiki (na državni ali lokalni ravni), ko brez kančka sramu izgovarja besede demokracija, morala, pravičnost, poštenje in podobno.

Tako kot politika, ki pripada vsem, je tudi demokracija princip, ki vsem omogoča, da vladajo in da so vladani. Te dni je prav srhljivo prebirati po časopisih napovedovanja lokalnih politikov (še posebej županov) o njihovi nenadomestljivosti in večnosti. Vladanje za njih ni demokratični princip življenja skupnosti, ampak od boga podeljeno poslanstvo. Vztrajanje na oblasti vedno istih oseb je vprašljivo dejanje, s katerim se kaže prezir teh oseb do ljudi, ki jih zadeva njihovo vladanje. Volilce ima večina oblastnikov za nesposobne, kajti če bi bilo drugače, bi tudi oni izkoristili svojo pasivno volilno pravico. A že zdaleč ni tako. Medijska prepoznavnost ljudem daje atribute, ki jih ti dejansko nimajo. Da ne omenjamo pošasti birokratizma, nepotizma in drugih nečednosti, ki se jih oprijemajo oblastniki. Tako politika kot demokracija sta pojma, ki sta zlorabljena v življenju sodobnega polisa, ki ga lahko mislimo kot katerokoli politično skupnost. Ljudem nikakor ne pride do živega preprosto dejstvo, da je politika antropološka potreba. Tako kot zatrjuje Aristotel: človek je politična žival, torej napotena na sobivanje z drugimi ljudmi. Res je, da smo ljudje posamezniki, individuumi, toda imperativ in pogoj individualizma je življenje v družbi pravičnosti.

Sicer pa, država in družba nikoli nista bili eno in isto, a so bili časi, ko sta ta dva pojma v nekem dialektičnem prežemanju obstajala kot komplementarna ter na ta način ustvarjala privid če ne istega, pa vsaj zelo podobnega fenomena. Večina ljudi je državo doživljala kot družbo oziroma kot socialno okolje, v katerem skupaj z drugimi ljudmi ustvarjajo lastno srečo. Šlo je torej za aristotelsko normativno razumevanje politike in polisa oziroma države. Sčasoma se je žal bolj uveljavil empirično-pozitivistični pristop k razumevanju tako politike (instrument urejanja skupnosti) kot tudi odnosa med državo in družbo. Za številne je družba pomenila drugo ime za državo. Danes ni več tako. Država in družba (oblast in volilci) sta danes druga od druge oddaljeni bolj kot kadarkoli v zgodovini.

Torej, država ni več mehanizem za uresničevanje volje ljudi, čeprav se njeni organi formalno konstituirajo na toliko opevanih principih demokracije ali vladavine ljudstva. Vzvodi dejanskega političnega odločanja so že zdavnaj izseljeni v globalne centre kapitala. Institucije demokracije obstajajo, a v njih ni več politične energije – ta je izhlapela. Demokracija nikoli ni bila v taki krizi, kot je danes, pa ne samo zaradi delovanja globalnih sil kapitalskega obvladovanja ljudi in držav.

Moderno družbo namreč lahko razumemo kot dva svetova, ki tvorita celoto. »Eden je svet socialnega vsakdana, kjer se vzpostavljajo relacije med posameznikom in družbo, medtem ko je drugi svet formalnih in institucionaliziranih odnosov v družbi – svet sistema. Hkrati je v tako zastavljeni shemi moč opaziti tri tendence v moderni družbi. Prva je dezintegracija sveta posameznik-družba, nadvlada in dominacija individualizma; druga tendenca je integracija človeka v sistem, premoč in dominacija sistema nad človekom in družbo. Tretja tendenca se kaže kot objektivno 'topljenje' družbe in prehod v sistem formalnih in institucionalnih odnosov. Posameznik kot organsko bitje vse bolj pripada masi, kot državljan pa sistemu številk, prek katerih ga sistem lahko identificira in kontrolira« (I. Cifrić, 2012). Razkroj družbe in oddaljevanje države od ljudi botrujeta nastanku »odvečnih ljudi«. Ta kategorija ljudi je produkt brutalnosti sodobnega časa. »Bolj ko se tehnološko razvijamo, več ko je koncentracije kapitala, moči, produkcije, bolj so ljudje odveč. Dobesedno odveč, ker dela za vse ni, zunaj dela pa po uničujoči kapitalistični logiki človek naj ne bi bil vreden obstoja« (Ilija Trojanow, Objektiv, 8. 9. 2018).

Zygmunt Bauman v svojih razmišljanjih v najnovejšem delu Retrotopija, da bi opisal nevzdržnost odnosa med državo in družbo, citira tudi Henryja Girouxa, enega najopaznejših družbenih kritikov, ki pravi: »V sistem je vgrajeno nekakšno sistemsko nasilje, ki uničuje planet, občutek za javno dobro in demokracijo – ne nadzira ga več ideologija, temveč vzpon kaznovalne države – kjer je vse čedalje bolj kriminalizirano, ker pomeni grožnjo za finančno elito in za nadzor, ki ga ima ta nad državo. Neoliberalizem v naša življenja vnaša nasilje, v politiko pa strah« (Delo, 4. 9. 2018). Preprosta misel, da »nihče ni bog ali zverina, da bi bil sam sebi dovolj« (Aristotel), na najboljši način predstavi esenco človeka kot družbenega bitja in politike kot fenomena. Kako človeka približati politiki, državo družbi, je vprašanje, na katerega lahko odgovorita aktivno državljanstvo in politična kultura. Z »zaužitjem« politične kulture bi si ljudstva znala prislužiti boljšo oblast, kot jo imajo danes. Namreč »kazen, ki si jo naloži moder človek, ko zavrne sodelovanje v politiki, je ta, da mu vladajo slabši od njega« (Platon). Torej, če hočemo spreminjati svet, spremenimo sebe. Postanimo politična bitja in na prihajajočih lokalnih volitvah aktivirajmo tudi svojo pasivno volilno pravico, sicer so volitve nesmiselne. To je prvi korak.