Pričakovati je bilo, da se bodo zavezniške sile, ki so bile v tistem času v naletu in so prodirale od juga Italije proti severu, vsak čas izkrcale tudi nekje na jadranski obali ter osvobodile še ves Balkan. To je bil seveda račun brez krčmarja, saj so se partizanske sile po položitvi orožja italijanskih sil izdatno oborožile. Ker so se tudi kadrovsko okrepile in pridobile nove velike površine osvobojenega ozemlja, njihovo vodstvo s Titom na čelu načrtovanemu izkrcanju zaveznikov razumljivo ni bilo naklonjeno. Hkrati so vojaški strokovnjaki opozarjali, da s kapitulacijo Italije vojne še zdaleč ni konec. Britanski premier Winston Churchill je celo pravilno uganil, da bo trajala še dve leti. Povsem nove situacije so se dobro zavedali tudi Nemci, katerih pred dvema letoma zasedena območja po Evropi so se vse bolj krčila. S pretkanimi političnimi potezami in obljubami so si na preostalih zasedenih ozemljih skušali pridobiti nove lokalne pristaše. Za eno od teh potez se šteje tudi ustanovitev legije slovenskega domobranstva 30. septembra 1943.
Novi kvizlingi na Balkanu
Washington (ONA). – V cilju, da podprejo razpadajoči prestiž osišča na Balkanu, so Nemci po predaji Italije proklamirali »neodvisnost Albanije in Črne gore«, dovolili so »neodvisni hrvaški državi«, da si »prisvoji« dolg pas obale Jadranskega morja, in začeli namigavati, da bo Sloveniji priznana »avtonomija« ter da bodo padle tudi »važne odločitve glede Grčije«.
Te nove besede, bodisi da gre za »neodvisnost, avtonomijo ali prisvojitev«, bodo seveda ostale čisto prazne besede in imajo le en cilj, namreč, da le nastavi nekaj novih kvizlingov, katerih posel in dolžnost bo važna funkcija, da dovole nacistom vladati po svoje in delati, kar hočejo. Te proklamacije nam kažejo, da so si Nemci začeli z vso resnostjo prizadevati, da utrde svojo politično in vojaško situacijo na Balkanu, kjer se boje napada Zedinjenih narodov, ter skušajo doseči ta cilj s tem, da balkanskim narodom dajejo čim več iluzij svobode. (…)
Ozadje teh zadnjih nemških političnih spletk na Balkanu je naslednje:
Ko so Nemci pomladi leta 1941 pregazili balkanski polotok, so »razpustili« skupnost Srbov, Hrvatov in Slovencev, katero je predstavljala kraljevina Jugoslavija, in ustvarili »neodvisno hrvaško državo« pod vodstvom poglavnika Ante Paveliča. Hrvaška je postala kraljevina, katere krono so ponudili vojvodi Spoletu, nečaku italijanskega kralja. (…)
Ni dvoma o tem, da so nacisti smatrali, da je treba podpreti Hrvate in napraviti iz njih bolj zanesljive pristaše – to velja predvsem za redno hrvaško armado. Po zadnjih poročilih so se vedno večji oddelki te armade izneverili in prešli k partizanskim gerilskim četam pod vodstvom Tita, katerega pravo ime je bilo objavljeno pred kratkim – generala Josipa Brozoviča. Nekateri oddelki so se baje pridružili celo generalu Draži Mihajloviču, ki je kot Srb po nekih poročilih srdit nasprotnik Hrvatov. Povečanje »hrvaškega teritorija« ima z nemške strani torej povsem očividno cilj in namen, da podpre slabotni režim hrvaških kvizlingov.
Navidezno so Hrvati dobili tudi nekaj vpliva na Slovenijo – Nemci namreč pravijo, da je Zagreb pripravljen Slovencem ponuditi avtonomijo. Do zdaj pa je bila Slovenija čisto neposredno pod italijansko in nemško kontrolo. (…)
Prosveta (Chicago), 30. septembra 1943
Visoki cilj borbe slovenskih domobrancev
Prostovoljna slovenska domobranska legija je nastala s čistimi in jasnimi nameni: da zavaruje slovenski dom in reši narod pred nasiljem, ki ga izvajajo nad njim njegovi lastni ljudje v službi tujih interesov. V njene vrste stopajo vsi, ki se žele boriti proti internacionalnemu komunizmu in anarhiji, proti vsem temnim elementom med nami, ki niso nikdar narodno mislili, ki jim nikdar ni bilo za rešitev slovenskega ljudstva in ki so nasprotno ves naš narod spravili v največjo nesrečo.
Slovenska domobranska legija napoveduje boj vsem, ki si pod krinko »osvobodilne« borbe skušajo ustvariti pogoje za svojo brezvestno, teroristično oblast nad Slovenci, da bi po mili volji, brez odgovornosti in kontrole, strahovali in izžemali svoje lastne slovenske rojake. Ti temni elementi, ki navzlic vsem vabam in slepilom ne morejo prikriti svojih uničevalnih namenov, so si svoj peklenski načrt zamislili tako, da morajo iztrebiti vse, kar ne trobi v njihov rog, da morajo obračunati z vsemi, ki drugače mislijo kakor oni. (…)
Vrste domobranske legije naraščajo od dne do dne in se razraščajo v močno falango, ki bo strla zločince med slovenskim narodom in slovensko ljudstvo zares osvobodila. (…)
Jutro, 30. septembra 1943
Partizani in četniki držijo skoro tretjino Jugoslavije
Partizani in četniki drže skoro tretino Jugoslavije, toda Nemci na vse načine hočejo ustaviti delovanje partizanov in četnikov. Tako Titovi partizani kot Mihajlovičevi četniki so v neprestanih bojih z Nemci po celi deželi in guerilci so še vedno v ofenzivi, četudi so morali izprazniti Split.
Glas naroda (New York), 30. septembra 1943
Nekaj opazk z ozirom na papirnato vojsko proti boriteljem za svobodo Slovenije
Slovenski, hrvatski in srbski partizani, boreči se v vrstah Jugoslovanske osvobodilne armade, so v teku zadnjih par tednov spremenili skoro vso Jugoslavijo v eno samo bojno fronto proti nacijem. Danes ni več časopisa na svetu, kjer se sme tiskati resnica, kjer bi se ne bleščalo ime generala Tita, poveljnika te brezprimerno junaške armade!
Da, celo slavni urednik slavne »Ameriške Domovine« je bil po hudih notranjih krčih končno primoran začeti s priobčevanjem poročil, kako se partizani borijo in umirajo za svobodo slovenskega in jugoslovanskega naroda. To je tisti urednik in tisti časopis, ki je še pred kratkim robantil, da partizanski borci Osvobodilne fronte niso nič drugega kot tolpe komunističnih razbojnikov! (…)
Enakopravnost (Cleveland), 1. oktobra 1943
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
