Njena izobraževalna pot je bila tesno povezana z ljubljansko filozofsko fakulteto. Tam je leta 1969 diplomirala iz zgodovine in sociologije, nato leta 1973 magistrirala in leta 1978 doktorirala na oddelku za zgodovino. Na filozofski fakulteti je tudi pridobila naziv znanstvene svetnice.

Takoj po diplomi se je zaposlila na tedanjem Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, kjer so jo usmerili na raziskovalno področje političnega in socialnega vidika razvoja delavskega gibanja pred prvo svetovno vojno. V tem vsebinskem okviru je napisala svojo magistrsko nalogo o obrtniških in delavskih društvih. Pri disertaciji je tematiko razširila na socialno in politično zgodovino delavskega gibanja do začetka devetdesetih let 19. stoletja, ki je kot knjižna izdaja pod naslovom Čas vesolniga socialnega punta se bliža avtorici prinesla širše priznanje z nagrado Kidričevega sklada.

Bibliografija Jasne Fischer je bila do začetka osemdesetih let prevladujoče opredeljena z zgodovino delavskega gibanja. Raziskovati delavsko gibanje izolirano od okolja, v katerem je potekalo, bi bilo neproduktivno, saj bi zaradi svoje necelovitosti ostalo torzo. Delavstvo kot posebna kategorija je bilo samo posledica drugih globokih gospodarskih procesov. Tega se je Jasna Fischer zavedala. Zato je že v disertaciji posvetila gospodarskemu razvoju dobršen del pozornosti. Takrat si prav gotovo ni mislila, da bo to v kasnejših desetletjih postala njena temeljna raziskovalna preokupacija. A zgodilo se je prav to. Jasna Fischer je vedno bolj zapuščala raziskovanje delavskega gibanja. S preusmeritvijo raziskovalne pozornosti so začele nastajati razprave o strukturnih spremembah v gospodarstvu in družbi z zornega kota razvoja ter populacijske in poklicne sestave v slovenskih deželah. Tik pred upokojitvijo leta 2005 je izdala monografijo Družba, gospodarstvo, prebivalstvo, ki predstavlja temeljit povzetek njenega raziskovalnega dela na temo socialne in poklicne strukture v Sloveniji v kontekstu globokih gospodarskih sprememb do prve svetovne vojne.

Jasna Fischer je vso delovno dobo preživela na Inštitutu za novejšo zgodovino, opravljala je različne funkcije, vendar je nobena ni zaznamovala tako kot direktorovanje inštitutu. V inštitutskih analih se bo v prihodnosti po vsej verjetnosti našel le malokdo, ki bo ta položaj zasedal polnih dvaindvajset let. Podobo inštituta je krojila in oblikovala od 1. septembra 1983 pa vse do upokojitve oktobra 2005. Ob trditvi, da jo je zaznamoval položaj direktorice, je treba dodati, da je v tem vzajemnem procesu tudi ona zaznamovala inštitut. Vtisnila mu je močan osebnostni pečat.

Prvo desetletje njenega mandata lahko opredelimo kot prehodno obdobje, v katerem se je inštitut preoblikoval. Družbene razmere so postajale bolj naklonjene ideji inštituta kot izključno znanstvene ustanove šele v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat so nastopile okoliščine, ko je bilo ob veliki vsebinski širitvi raziskav na inštitutu mogoče odvreči omejujoči ideološki plašč in tudi s spremembo imena zaznamovati strukturni obrat. Šele leta 1989 je ustanovitelj inštituta, izvršni svet SRS, privolil v preimenovanje v Inštitut za novejšo zgodovino, seveda s privolitvijo tedanjih »družbenopolitičnih organizacij«. Koliko truda in prepričevanja v osemdesetih letih je bilo potrebno za premoščanje ideoloških okvirov tedanje družbe, lahko samo slutimo, gotovo pa je poglavitno breme nosila prav Jasna Fischer.

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so bila gotovo pomembnejši del njenega direktorskega mandata. Z odločnimi rezi v spremenjenem družbenem okolju je Jasna Fischer inštitut dokončno preoblikovala v znanstveno ustanovo za preučevanje slovenske zgodovine v zadnjih dveh stoletjih. Hkrati so se takrat začeli kazati rezultati temeljite kadrovske prenove inštituta. Ne samo da se je s tem okrepil raziskovalni potencial inštituta, tudi vsebine raziskovanja so se razširila na do tedaj slabo ali povsem neraziskana področja. Jasni Fischer za dosego tega cilja ni zmanjkalo ne volje ne vztrajnosti, ni ji bilo žal ne truda ne časa. Verjela je v avtonomijo in odgovornost znanstvenega dela. Verjela je v prenovljen inštitut, zaupala je sodelavcem, omogočala jim je raziskovalno svobodo v spodbudnem delovnem okolju. In to je tisto, kar neizbrisno ostaja v našem spominu.

Žarko Lazarević