Naš najnovejši čas pa je prinesel še eno lastnost. Obsedenost. Prav ste prebrali. Gre za pravo pretiravanje pri marsikateri od omenjenih lastnosti. Ena starejših, toda očitnih slovenskih obsedenosti ima zgolj štiri črke – avto. Vsako leto znova lahko v časopisih preberemo, da smo v preteklem letu kupili znatno več avtomobilov kot leto pred tem. A če pomislimo, da stopnja brezposelnosti ne pada tako hitro, kot raste število novih avtov, tega ne moremo označiti drugače kot z obsedenostjo, pa čeprav so ceste vsako leto slabše in bolj polne lukenj, kot švicarski sir. Je pa po drugi strani res tudi, da je največ teh kovinskih škatel pokupljenih za razstavljanje pred bloki in hišami ter za postavljanje pred sosedi in sorodniki. Še tujci se prijemljejo za glavo, ko vidijo vse te spolirane škatle najslavnejših proizvajalcev vsega sveta.

Pa pustimo to, saj ima obsedenost tudi druge obraze. Prava obsedenost je bila, ko so pred leti ob kraji družbene lastnine to pri priči naprtili komunistom, ki so bili do osamosvojitve pri koritu. A to ni res, ko pa je vendar na dlani, da tisti, ki so plačevali partijsko članarino in ki so tedaj obilno kradli tovarnice, niso bili nikdar komunisti. Pravi, ta zaresni komunisti pri vseh teh lumparijah niso imeli nikdar prstov zraven. Poznamo tudi obsedenost z delom. Spominjam se nekega šefa – čeravno je njegov znanec dejal, da je delo kazenska kategorija, da se z njim človek samo utrudi in zamudi –, ki je svoj čas vodil kadrovsko službo, nadomeščal direktorja, vodil finance, bil direktor povezane družbe, predsednik nadzornega sveta, glavni na sejah sveta delavcev in svetoval sindikatu. Če to ni prava obsedenost, potem tudi jaz nisem jaz.

No, iz tistih otroških časov demokratizacije smo v današnji čas prinesli obsedenost drugih oblik, kot je na primer tista z dodatkom za stalno pripravljenost, ko si ga da ostarela dekanka fakultete izplačati, ker mora biti noč in dan pripravljena, da neko opoldne dočaka simpatičnega študenta na pogovor v svojem kabinetu. To je obsedenost posebne sorte, kot tudi ona, ko si skorajda tisoč zdravnikov napiše po skoraj toliko nadur, kot jih najdejo na koledarju. Ker imajo dodatek za stalno pripravljenost in nadure skupni imenovalec: požrešnost na denar. Ta obsedenost pa ni nič drugačna kot obsedenost vseh dosedanjih vlad, ki so pričakovale, da je povsem dovolj, če imamo na plačilnem spisku kriminaliste, tožilce in sodnike in še posebno ministrstvo za pravosodje. To, da v to sfero prav nihče ne sme vtikati nosu, ušes in oči, pa že ni več obsedenost, ampak norost.

In da se da rešiti kardiologijo in zdravstvo v celoti s sistemskimi rešitvami in tudi domove ostarelih na enak način, ne da bi roparjem skrivili las na glavi. O norosti pa kdaj drugič.

Jožef Praprotnik, Jesenice