Pepermint: Angel maščevanja (Pierre Morel, 2018)

Čeprav smo Jennifer Garner te dni bolj kot v vlogah superjunakinj, kakršno je igrala v seriji Alias ali filmu Daredevil, ko je bila Elektra, vajeni v vlogah mame in žene, spet dokazuje, da je lahko eno ali drugo. Ali celo oboje naenkrat, kot je v primeru Peperminta. Najprej mlada mama, ki ji umorijo otroke in moža, pet let kasneje pa nepremagljiva maščevalka, ki namesto policije dela red v mestu in kot za stavo pobija kriminalce. Če povemo, da gre za režiserja, ki si je z Lucom Bessonom izmislil Ugrabljeno z Liamom Neesonom v glavni vlogi, si lahko zelo dobro predstavljate, za kaj gre.

Večerna šola (Malcolm D. Lee, 2018)

Večerna šola, v kateri se znajdejo odrasli faliranci, ni presežek med komedijami. Film je režiral Malcolm D. Lee, ki se lahko pohvali z režijo Filma, da te kap 5 in kupa drugih, ki jih pri nas v kinu nismo videli. Tokrat Lee sodeluje s Kevinom Hartom, ki je med drugim igral v filmih Svaka pod krinko in Obveščevalna, v Večerni šoli pa je prevzel tudi delo scenarista in producenta, ter s Tiffany Haddish, ki igra učiteljico, in to takšno, ki jih seveda ne nauči samo tega, kar morajo vedeti za izpit, ampak tudi kakšne pomembnejše stvari v življenju. Brez presenečenj.

Rodin (Jacques Dillon, 2017)

Biografski film o enem od najprepoznavnejših francoskih kiparjev predstavi Augusta Rodina kot umetnika in človeka, ki so ga močno zaznamovale tudi ženske, predvsem Camille Caudel, ki ji režiser poleg Rodina posveča tudi največ časa. Ima pa film težavo, da dobra igralska zasedba (Vincent Lindon, Izïa Higelin) ne pomaga dovolj pri razumevanju zgodbe, ki jo Dillon pokaže skozi odlomke Rodinovega življenja, tako da je končni vtis ob ogledu skoraj preveč umetniškega in premalo razgibanega filma precejšnja zmedenost, četudi ob lepih podobah.

Ubil sem svojo mamo (Xavier Dolan, 2009)

Zamudniki si lahko ta teden ogledate tudi kanadski neodvisni film Ubil sem svojo mamo iz leta 2009. Takrat dvajsetletni Xavier Dolan je biografski drami posodil svoje pero in režijske veščine, poleg tega pa prevzel tudi vlogo šestnajstletnega Huberta, ki se nikakor ne razume s svojo mamo. Pravzaprav jo prezira, prijateljem celo govori, da je mrtva. Njun odnos se le še zaostri, ko mama Chantale prek prijateljice izve, da je njen sin gej. Zaradi stalnih konfliktov Hubert pristane v internatu, a pod vsemi temi prepiri se skriva odlična drama o odraščanju.

Sram (1968, Ingmar Bergman)

V okviru retrospektive Slovenske kinoteke, ki zaznamuje 100-letnico rojstva Ingmarja Bergmana, si lahko med drugimi ogledate režiserjev Sram. Glasbenika Eva (Liv Ullmann) in Jan (Max von Sydow) živita na otoku. Na kopnem divja vojna. Eva si želi otroka, zaradi česar poskušata pobegniti, vendar ju kljub temu ujamejo. Bergman je kasneje dejal, da ni bil zadovoljen z nekaterimi vojnimi prizori, a poudarek filma je na psihološkem nasilju, ki daje filmu ob izjemnem igralskem duetu nezgrešljivo širino in odličnost.