»Gre za motorista, starega okoli 40 let,« je sodelavcem po telefonu sporočil travmatolog Uroš Tominc. »Stabilen je, lahko gremo,« se je obrnil še k ekipi v prostoru za reanimacijo. Z današnjo vajo so v UKC Ljubljana preverjali, kako utečeni so zaposleni ob sprejemu posameznika s številnimi hkratnimi poškodbami.
Štejejo izkušnje
»Pri takem poškodovancu najprej opravimo osnovno slikanje skeleta in prsnega koša ter ultrazvok trebuha. Iščemo večje krvavitve in zrak v prsni votlini, ko izključimo oziroma odpravimo stanja, ki življenje ogrožajo trenutno, pa nadaljujemo obširnejši pregled,« je opisal Tominc. Dodatne podatke, s pomočjo katerih se odločijo o zdravljenju, dobijo s preiskavo CT s kontrastom celega telesa.
Na mestu poškodovanca je bila tokrat posebna lutka, a je bil ritem dela običajen, so povedali zaposleni. »Čeprav je dogajanje videti kaotično, je precej urejeno,« je ugotavljal anesteziolog Marko Žličar. S pomočjo bolnikom, ki potrebujejo oživljanje, imajo v največji bolnišnici veliko izkušenj. »Seveda si navznoter živčen in te skrbi, kaj se bo zgodilo, pomembno pa je, da v komunikaciji ohraniš razsodnost. Ekipa mora delovati kot celota.« Na voljo imajo več prenosnih naprav, med katerimi ni aparata za CT. Slednji je za zdaj od reanimacije precej oddaljen, zaposleni pa upajo, da bodo takšno napravo dobili ob nadaljevanju gradnje nove urgence.
Odločati se morajo zelo hitro, je spomnila nadzorna medicinska sestra v kirurškem bloku Mateja Tomšič. Da ne zamudijo dragocenih trenutkov, pripomore tudi uigranost ekipe. »Najtežje je, ko prvič vidiš hudo poškodovane, a se potem s temi stvarmi sprijazniš. Ko dobiš takega pacienta, skušaš narediti, kar je v tvoji moči. Če veš, da si vse naredil dobro, greš domov mirne vesti.«
Kaj se je pripetilo bolniku, ni vedno očitno
Primarij Dušan Vlahovič, ki vodi medicinski simulacijski center in anesteziološko dejavnost v urgentnem kirurškem bloku kirurške klinike UKC Ljubljana, je bil zadovoljen. »Oživljanje je potekalo kot v pravi situaciji. Tudi take vaje prispevajo k boljši oskrbi. Res pa je, da ni opreme nikoli dovolj. Pojavljajo se nove možnosti in tudi pri nas želimo slediti sodobnim tehničnim dognanjem.« Potrebovali bi tudi boljšo informacijsko podporo, ki bi jim olajšala skrb za bolnike. Pomoč, za kakršno so vadili danes, potrebuje okoli 400 bolnikov na leto. Poleg poškodovancev so med njimi tudi kirurški bolniki in ljudje z različnimi boleznimi, je pojasnil Vlahovič. Kaj se je posamezniku pripetilo, pa ni vedno očitno. »Dve tretjini je poškodb glave, med temi pa včasih odkrijemo tudi možgansko kap. Na začetku leta smo imeli primer, pri katerem si bolničinega stanja sprva nismo znali razložiti. Po dodatni diagnostiki smo ugotovili zaporo možganskih žil. Interventni radiologi so to razrešili, bolnica pa je lahko odšla domov brez večjih posledic.«
