Za vašo knjigo Čar vina bi lahko rekli, da je neke vrste romantična pripoved o ustvarjanju vina skozi čas in ljudeh, ki so tlakovali sodobno pot slovenskega vinarstva. Ampak romantike v vinskem svetu ni več veliko. Vse je bolj posvečeno poslu ter boju za trg in čim več točk pri ocenah najeminentnejših vinskih kritikov in ocenjevalcev.

Vinski svet je postal krut, neizprosen. Vina je vedno več, popije pa se ga vedno manj. V redko kateri državi narašča njegova poraba. Najnaprednejše kleti so postale podobne laboratorijem. Vse mora biti absolutno čisto, brezmadežno. Vsak vinogradnik si seveda želi narediti dobro vino, če to doseže še dobro reputacijo ali dobi priznanja doma ali v tujini, je vinar lahko toliko zadovoljnejši. Ni pa to, vsaj pri večini vinarjev, ki jih poznam, gonja za številkami, priznanji, Parkerjevimi točkami in ocenami v revijah Decanter ali Wine spectator. Če dobijo dobre ocene ali točke, jim to vsekakor godi, ne vpliva pa to kaj posebno na samo prodajo njihovega vina.

Ste dolgoletni vinski kritik in ocenjevalec. Kakšen je odnos slovenskih vinarjev do kritikov in ocenjevalcev?

Pri nas je vinska kritika dokaj prizanesljiva. Pogovarjamo se, pišemo in govorimo bolj kot ne le o nekaj odstotkih najboljših vin. In ta vina so res dobra. Zato jih tudi hvalimo. Preostala masa vina vinskih piscev in kritikov niti ne zanima, čeprav vinska ekonomija temelji prav na teh konvencionalnejših vinih. So pa to vina, ki so narejena čisto korektno. Ampak v teh nekaj odstotkih najboljših so zbrani paradni konji, so vihrajoče zastave, ki opozarjajo na to, da se v vinskem svetu nekaj dogaja, čeprav se tudi med njimi najdejo vina, ki si kdaj pa kdaj zaslužijo, da se jim nameni kritično besedo. Ko so se začela pojavljati naravna oziroma oranžna vina, je bilo med temi vini veliko problematičnih. To se sicer še vedno dogaja, ampak bistveno manj. Gre za dolžnost nas piscev in kritikov, da na to opozorimo. Ni treba vsega blagosloviti kot absolutno dobro.

Je pri vinarjih kdaj veliko slabe volje zaradi neprizanesljivih kritik?

Vinarji se bodo morali preprosto navaditi, da bodo sem ter tja do njih priletele tudi kakšne kritične puščice. Če je vinar dovolj pameten, jih bo vzel kot dobronamerno opozorilo. So pa tudi nekateri, ki takoj z vsemi topovi ustrelijo nazaj, češ, kritike me bodo ekonomsko uničile.

Ste imeli kdaj s kom še posebno vročo konfrontacijo?

Marsikdaj se je zgodilo, da je kakšna velika zvezda na ocenjevanju pristala na repu razpredelnice. In potem so bile zamere. Da kritiki ne znamo ocenjevati njegovih vin, da se v Londonu ocenjujejo visoko in tako naprej. Je pa razlika, ali napišeš, to vino je zanič, ali napišeš, to vino mi ni všeč. Če znaš utemeljiti, zakaj ni v redu, je korektno. Če govoriš na pamet, pa ne. Res pa je, da je večina vinarjev precej vase zaverovanih in kritike ne sprejema. Eden izmed njih mi je še po petih letih očital, da sem nekoč zapisal, da ima njegovo vino povišano vrednost hlapnih kislin, a je analiza pokazala, da ni tako.

Slepa degustacija Stevena Spurrierja leta 1976, na kateri so vrhunski francoski vinski poznavalci in ocenjevalci, v tekmi med novo vinsko državo Kalifornijo in Francijo, za večino zmagovalcev izbrali kalifornijska vina, je na neki način zamajala vinski svet. Bi slepa degustacija dandanes lahko pokazala, da je industrijsko vino za štiri evre primerljivo s tistim za 20 ali 30 evrov po steklenici?

Večina teh vin, ki stanejo po tri ali štiri evre, je zelo korektnih. Nimaš jim česa očitati, gre za množično pridelavo, to so predvsem vina z južne poloble, narejena zelo všečno. Če bi nekdo, ki kupuje cenena vina, na slepo primerjal to vino s kakšnim zahtevnejšim, sem skoraj prepričan, da bi večina ljudi opazila razliko. Verjetno ne bi natančno vedela, kako to opisati, ampak ugotovili bi, da je nekaj drugače.

Veliko se govori o tem, da je treba dvigovati raven vinske kulture, po drugi strani pa v Sloveniji obstaja zelo malo lokalov, gostiln, v katerih lahko ljubitelj vina pokusi več različnih vin na kozarec. Da o kakšnem šampanjcu niti ne govorimo.

Vendarle je teh lokalov čedalje več. Mi, ki smo vpeti v ta vinski svet, hodimo bolj kot ne zgolj po teh lokalih, kamor prihajajo tudi drugi, ki znajo ceniti vino in gojijo neke vrste vinsko kulturo. Se pa seveda še zgodi, da pridem v kakšno gostilno in me natakar vpraša, ali bom pil belo ali črno točeno vino.

Ampak tukaj ne govorimo o vinskem elitizmu.

Na vinski sceni je vse. Seveda obstajajo tudi vinski snobi, so pa tudi nevedneži, poznavalci, ljubitelji… Trenutno je moda belih in oranžnih vin ter prosseca. Obstaja pa tudi določena skupina ljubiteljev vina, ki prisegajo na ocene avtoritet in pijejo vina samo na podlagi ocen svetovno priznanih ocenjevalcev.

Večkrat lahko beremo, da vino diši po papriki, ananasu, senu, konjskem znoju… Kako se trenira prepoznavanje vonjav v vinu? Kam vse je treba vtakniti nos?

Če kakšnega vonja ne poznaš, ga tudi v vinu ne moreš zaznati. Če ne poznaš vonja cvetoče lipe, ribezovega brsta ali podrasti, tega vonja ne najdeš v vinu. Tisti, ki ga to zanima, mora poduhati vse, kar ga obdaja – zrelo črno češnjo, robido, malino, papajo, ananas, liči, bezeg, pokošeno travo paradižnikov list, kosmuljo, šparglje… Te vonje pač spoznaš skozi življenje. Je pa res, da vonjave v vinu niso tako intenzivne kot v naravi. Jih je pa mogoče zaznati.

V eni izmed vaših vinskih ocen slavnega bordojca lahko preberemo, da vino krasijo nežni opečnati odtenki, suhe slive, animalični vonji po znojni dlaki. Mah in podrast. Telesno je zelo harmoničen, neagresiven, eleganten, kot lepa dama. Bere se kot pravljica.

Malo sem sicer samokritičen do takšnih ocen, ker vem, da je vsak človek z malo treninga ali šolanja to sposoben zaznati. Res pa je, da malce pazljiveje izbiram besede. Malo pesništva mora biti zraven. Lahko bi vino opisal tudi bolj tehnično, ampak se mi zdi, da tak način ljudi odbija. Vino si zasluži lepe opise, posebno če je dobro.

Robert Parker, eden najeminentnejših vinskih kritikov, je nekoč dejal, da pokusi deset tisoč vzorcev na leto in si zapomni vsako vino.

Na mednarodnih ocenjevanjih se pokusi 40 vzorcev na dan, njemu pa pošiljajo vina z vsega sveta, zato je to popolnoma mogoče. Spomnim se, da sem nekoč na društvenem ocenjevanju pokusil 196 vzorcev. To je precej naporno, posebno če hočeš, da si pošten in dosleden pri vsakem.

Sami ste tudi vinogradnik in vinar. Je kaj težje pridelovati svoja vina kot kritičen ocenjevalec?

Seveda je, na vino preži kup nepridipravov, ki jih poznam in se z njimi bojujem. Neki izkušen vinogradnik mi je nekoč dejal, da je najtežje biti sodnik v lastni kleti. Zato rad povabim prijatelje poznavalce, da presodijo moja vina. Tudi če so zelo kritični, kar je prav, jih ne naženem iz kleti.