Na gradu Pembroke v Walesu so arheologi domnevno odkrili natančen kraj rojstva enega najslavnejših angleških kraljev, Henrika VII. (1457–1509). Da se je rodil na tem gradu, ki je bil tedaj v lasti njegovega strica Jasperja Tudorja, ni nič novega, saj o tem pričajo pisni viri. Je pa verjetnejše, da se je rodil v tedaj sodobnejši rezidenci in ne v stražnem stolpu, ki je bil del obzidja, kakor je veljalo doslej. »Kar smo našli, je natanko to, kar smo upali, da bomo našli na tej lokaciji – ostanke prostostoječe stavbe znotraj grajskega obzidja, ki nakazujejo, da je šlo za poznosrednjeveško rezidenco. Ta ustreza času poznega 15. stoletja, ko je bil grad v lasti Jasperja Tudorja,« je za medije pojasnil vodja izkopavanja James Meek. Arheologi so našli veliko skrilavcev, s katerimi je bila stavba najverjetneje pokrita, slemenski strešniki z zeleno glazuro pa kažejo, da je bila zgradba razkošnejša. Med najdbami je tudi del spiralnega stopnišča. Stavba je zasedala površino dveh teniških igrišč, meter debeli zidovi pa kažejo, da je šlo za zelo težko strukturo.
Kosti pod parkiriščem
A bolj kot natančni rojstni kraji kronanih glav arheologe, zgodovinarje in tudi plenilce grobov vznemirjajo kraji, kamor jih položijo k zadnjemu počitku. Strokovnjaki lahko namreč zaradi razvoja tehnologije s forenzično analizo ugotovijo tudi vzrok smrti in tako potencialno odkrijejo doslej še neznane skrivnosti z dvorov. Večina britanskih kraljev leži v razkošnih grobnicah v Londonu, tu in tam pa kakšno od kosti najdejo na bolj nepričakovanih krajih. Pred šestimi leti so tako arheologi angleške Univerze Leicester v srednji Angliji med izkopavanjem pod parkiriščem v središču mesta, kjer je nekoč stala frančiškanska cerkev, naleteli na zelo dobro ohranjeno okostje. Analiza DNK je pokazala, da je šlo za ostanke kralja Riharda III., enega najbolj razvpitih britanskih kraljev.
V zgodovino in literaturo se je zapisal kot okruten, zloben in krvi željan tiran, pri čemer je imel veliko vlogo William Shakespeare. V istoimenski drami ga je namreč povzdignil v grbasto pošast, ki je za vzpon na prestol pobila dva nečaka. Mnogi Angleži so danes prepričani, da so mu dramatik in proti njemu naravnani zgodovinarji naredili krivico ter da je bil zgolj prva (kraljevska) žrtev propagande dinastije Tudor. Zgodovino, kot vemo, namreč pišejo zmagovalci. Rihard III. je, star zgolj 32 let, po dveh letih na prestolu umrl leta 1485 v bitki pri Bosworthu, zadnji večji v vojni vrtnic oziroma vojni dveh rož. Teh štirideset let velja za eno najbolj krvavih obdobij angleške zgodovine, v kateri sta se za tron bojevali rivalski veji kraljeve hiše Plantagenet, dinastija Lancaster (z rdečo vrtnico v grbu) in dinastija York (z belo vrtnico v grbu). Na bojiščih so v mlaki krvi obležali skoraj vsi princi in plemiči obeh dinastij, leta 1485 pa tudi Rihard III., zadnji kralj iz dinastije York in Plantagenet, ki ga je pokončala armada Henrika Tudorja, velikega zmagovalca vojne.
Henrikova potomka tudi aktualna britanska kraljica
S poroko z Elizabeto Yorško je Henrik VII. združil sprti dinastiji Lancaster in York ter postal začetnik nove, Tudorjev, ki so vladali 117 let. V večni slavi sta ga prekosila njegov sin, zloglasni Henrik VIII., in vnukinja Elizabeta I. Morda še bolj kot po tem, da je z zakoni ločil angleško cerkev od Rima in se povzdignil v njenega poglavarja, je Henrik VIII. znan po svojih šestih ženah, za katere je bil smrtno nevaren. Prvič se je poročil star sedemnajst let – in to le nekaj dni pred kronanjem – s Katarino Aragonsko, vdovo svojega brata, ki je soprogu sicer rodila sina, a je po nekaj tednih umrl. Če ne bi, bi bila podoba Otoka danes zagotovo drugačna. Usodo njegovih soprog je pisala Henrikova največja želja – dobiti moškega potomca, čeprav ne gre zanemariti njegovega poželenja po mlajših dvornih damah, s katerimi si je rad postregel. Od dveh žena, ki mu sina nista zagotovili, se je razvezal, drugi dve sta svojo »pomanjkljivost« plačali z glavo (ker je dal pobiti tudi številne škofe, menihe, opate, grofe in plemiče, je prav mogoče, da je bil v resnici veliko krvoločnejši od prej omenjenega Riharda III.).
Po njegovi smrti leta 1547 je deželi krajši čas vladal sin Edvard VI. (rodila mu ga je tretja žena Jane Seymour, v katero naj bi bil Henrik na smrt zaljubljen), po njegovi smrti pa je sledil srdit boj med njegovima polsestrama, Mary, hčerjo Katarine Aragonske in predano katoličanko, in Elizabeto, hčerjo Anne Boleyn, ki je bila peta in tudi zadnja vladarica iz Tudorske dinastije. Deviška kraljica, kakršen vzdevek si je prislužila zaradi samskega stanu, je Anglijo vodila 45 let, to obdobje pa se je zaradi ustvarjanja dramatikov ter širjenja angleške moči in vpliva po vsem svetu v zgodovino zapisalo kot zlata doba.
Še kot zanimivost: potomka Henrika VII. je tudi aktualna britanska kraljica Elizabeta II.
