Zgodba tožilstva, ki temelji na izpovedih prič in policistov, ter zgodba obtoženega Jasmina Alagića o tem, kaj se je 12. maja zvečer dogajalo v lokalih Analisa v Šiški in Tutenkamn v Dravljah, sta si povsem različni. Petintridesetletni Alagić namreč pravi, da sta s prijateljem iz otroštva, osemintridesetletnim Edinom Karajićem, v vsakem le spila nekaj piv, groženj, povzročitve splošne nevarnosti, nasilništva in poškodovanja tuje stvari pa ne priznava. »Nimam pojma, zakaj bi to govorili,« je odgovoril na vprašanje sodnika Marjana Pogačnika, zakaj bi ga priče brez razloga bremenile s takšnimi izjavami.
»Pištole se nisem niti dotaknil«
Strnimo Alagićevo spominjanje razvoja dogodkov tistega majskega večera. Ker je pred lokalom Analisa slišal streljanje, je šel ven pogledat, kaj se dogaja. Takrat je proti njemu jezno stopil natakar, zaradi česar je v njegovo smer stegnil roko, z umikom jakne pa mu za pasom pokazal pištolo. »A se je nisem niti dotaknil, kaj šele, da bi mu jo prislonil na glavo in grozil,« je bil jasen v svojem zagovoru. Opozoril ga je zgolj, naj se mu ne približuje. Zaradi prej omenjenih strelov mu »niti na pamet ni padlo, da bi plačala zapitek« (tožilstvo mu očita, da je ravno zaradi neporavnanega računa grozil natakarju in mu zabrusil: »Samo pisneš, pa te ubijem.«), nato pa sta se s Karajićem z avtom odpeljala v drug lokal, v Tutenkamn v Dravljah.
Po njegovih navedbah na poti do tja, kakor se jima očita, nista streljala, tudi tam se ni pripetilo nič nenavadnega. »Zaznal sem, da je ženska pri sosednji mizi želela poklicati policijo, kar sem ji poskušal preprečiti, saj bi lahko sami vse mirno uredili. Ona je zamahnila z roko, pri tem pa ji je telefon padel na tla. Konflikta z nikomer ni bilo,« je na kratko opisal povsem običajen majski večer. Zakaj je sploh klicala policijo, ne ve, nobene ženske ni zmerjal in žalil, prav tako ni slišal, da bi njegov kolega od nekega para zahteval, naj zapustita lokal, ker da »take ku...rije on ne bo prenašal«. Zanikal je, da bi kateri koli od njiju mahal s pištolo, grozil, kogar koli udaril, prav tako ni videl, da bi soobtoženi eno od prisotnih vlekel za lase. Tudi tukaj pa naročenega in popitega piva nista plačala, ker »nihče ni zahteval plačila«.
Prečkala cesto, kjer ni prehoda
Pot sta nadaljevala peš, po nekaj minutah ju je ustavila policija. »Ne vem, zakaj so naju prijeli. Morda zato, ker sva cesto prečkala, kjer ni prehoda za pešce,« je skomignil z rameni proti sodniku. Prometna policista sta predstavila malce drugačno zgodbo: odzvala sta se na poziv zaradi razgrajanja v lokalu in razbijanja kozarcev dveh moških, osumljenca pa sta opazila na Litostrojski cesti. Prižgala sta modre luči, ju ustavila, vklenila in jima zasegla pištoli. Alagić pravi, da je imel orožje tisti večer s seboj, ker je pištolo dobil v zameno za denar, ki ga je nekomu posodil, Karajić pa je že v fazi preiskave povedal (prejšnji teden se namreč ni zagovarjal in se je branil z molkom), da ne ve, kdaj in kje je dobil svojo. Obe sta imeli v nabojniku še nekaj nabojev.
Sojenje se bo nadaljevalo z zaslišanjem prič, eden od lokalov pa je bil opremljen z nadzornimi kamerami, kar pomeni, da obstajajo posnetki dogajanja tistega večera. Po njihovem ogledu bo verjetno vsaj malo bolj jasno, katera različica je prava – ta, ki jo je opisal eden od obtoženih, ali tista, zaradi katere sta se oba sploh znašla na zatožni klopi in v večmesečnem priporu.
