Tanja Glušič, 22-letna plezalka s Prevalj, vidi, kot da bi »gledala skozi slamico«, s pomočjo elektronske naprave pa lahko delno sliši na desno uho. V finalu svetovnega prvenstva je bila v svoji kategoriji tekmovalka z največ zdravstvenimi ovirami, za povrh pa še najmanjša. V grobni tišini, ki je potrebna, da lahko tekmovalec sliši navodila trenerja, je dosegla tretjo najvišjo višino.
»Smer v finalu je bila težka, nisem videla oprimkov, zahtevala je dolge gibe, žal pa mi je na vrhu zmanjkalo časa, da bi pokazala, koliko bi lahko še splezala,« pove Korošica, ki je že pred štirimi leti na svetovnem prvenstvu v Gijónu osvojila srebrno medaljo, prvo paraplezalno za Slovenijo. V Innsbrucku je Glušičeva za drugouvrščeno Američanko Whitney Pesek zaostala le za pol giba (svetovna prvakinja je postala Britanka Abigail Robinson).
»Če bi vedel, da bo Američanka prehitela le za pol giba,« pravi Jurij Ravnik, selektor paraplezalne reprezentance in trener Glušičeve. »Težko bi plezala optimalneje, ni se veliko ustavljala, gibi so bili tekoči. Za to prvenstvo je trenirala vse leto in le želeli smo si lahko takšno plezanje.«
Glušičeva je bila med tekmovalkami edina gluhoslepa (vse druge imajo le vidno omejitev), za povrh je bila najnižja, zato je bilo zanjo šest minut, kolikor ima tekmovalec na voljo za plezanje tekmovalne smeri, še posebej omejujočih. »V Tanjini kategoriji se mi zdi ta časovna omejitev zelo nepoštena, plezalke z večjim vidnim poljem so v očitni prednosti, zato je njeno plezanje v finalu še toliko večji dosežek,« še pravi Ravnik.
Grega odplezal brez napak
Gregorju Selaku, nekdanjemu članu mladinske reprezentance v športnem plezanju, so leta 2014 diagnosticirali multiplo sklerozo, a je sklenil, da bo bolezen obrnil sebi v prid in jo izkoristil kot priložnost za nov začetek. Dve leti pozneje je začel tekmovati v paraplezalski kategoriji Rp za plezalce z omejeno gibljivostjo sklepov, s težavami z ravnotežjem in z omejeno močjo. Tudi Selak se je s svetovnega prvenstva v Innsbrucku vrnil z bronasto medaljo, svojo drugo, prvo je osvojil pred dvema letoma na SP v Parizu. »V teh dveh letih sem zelo napredoval, fizično, plezalno sem bil na letošnjem prvenstvu veliko boljši. Dal sem vse od sebe in odplezal brez napak,« pravi 29-letni Škofjeločan. »Smer je bila veliko težja kot pred dvema letoma, postavljalci so videli, da smo precej dobri in so postavili zahtevne, za plezanje tudi zelo lepe smeri z najboljšimi oprimki na trgu.«
V Selakovi kategoriji je zmagal Francoz Romain Pagnoux, ki je ubranil naslov svetovnega prvaka, drugi pa je bil Britanec Michael Cleverdon z isto preplezano višino kot Selak, a z boljšim kvalifikacijskim dosežkom.
»Zelo smo zadovoljni z medaljama v tako močni konkurenci,« pravi Jurij Ravnik. »Obema je zmanjkal le en gib do srebra. Imamo pa še nekaj rezerve, prihodnje leto bomo na svetovnem prvenstvu v Tokiu pokazali še kaj več.« Obenem, še pravi Ravnik, se trenerji skupaj trudijo, da bi pri Mednarodni zvezi za športno plezanje (IFSC) bolje uredili kategorije v paraplezanju, da bi bila pravila in pogoji za tekmovalce bolj pošteni. Selektor tudi upa, da bo slovenski paraplezalski reprezentanci še pred SP na Japonskem uspelo pridobiti generalnega sponzorja.
100-odstotna plezalka
Glušičeva je začela plezati pred šestimi leti, skupaj s sestrama, ki tudi trenirata plezanje, včasih sočasno trenirajo v Ljubljani. Z Ravnikom sodelujeta tri leta. »Njena motivacija in želja sta neizmerni, zato lahko vsako leto dvigne stopničko še malo višje,« pravi trener. »Ob vseh omejitvah je tako dobra plezalka zato, ker v plezanje vlaga ogromno dela in treninga. Trikrat na teden se vozi v Ljubljano, vse podreja treningom, v prostem času pa spremlja svoje junakinje, Mino Markovič, Janjo Garnbret in druge.« Ravnik pravi, da je Glušičeva »100-odstotna plezalka«. »Vsako smer želi splezati do vrha, vsak gib je zanjo velik izziv, in če ji ne uspe in pade, se spusti in ga poskuša narediti še enkrat in še enkrat, dokler ga ne naredi res dobro,« pravi Ravnik, ki opravlja vlogo selektorja paraplezalne reprezentance povsem prostovoljno. »S Tanjo sva velik del leta kot eno, med nama se je vzpostavila vez.« Vodenje parareprezentance mu vzame približno mesec in pol na leto. »Nič ni težko, na koncu dneva je zadovoljstvo, nagrada je, ko vidiš Tanjino veselje in napredek,« pravi. »V paraplezanje sem šel brez predznanja in se še veliko učim.«
Uči se tudi Glušičeva, uradno. V Ljubljani končuje študij ekonomije oziroma pripravlja diplomsko nalogo z naslovom Poslovni načrt za plezalni center v Slovenj Gradcu. Bo dokazala, da bi se obrestoval? »Ne, ne obrestuje se,« odgovori. Kaj bo po diplomi, ne ve. »Ker slabo vidim, ne morem najti nobenega pravega dela,« pravi.
Selak se poklicno ukvarja s čistilnim servisom GRE GOR, s čiščenjem steklenih površin, fasad in sončnih celic ter z višinskimi deli, ki jih veliko lažje opravlja kot kakšno delo na trdnih tleh. Plezanje mu pomaga pri bolezni, pravi paraplezalec. Po izbruhu bolezni seveda ni mogel več preplezati tako težkih smeri, pravzaprav je moral vse začeti znova. A mu je kmalu uspelo preplezati težavnostno oceno 8a. »To je še vedno zelo daleč od ravni pred boleznijo, vendar vem, da bom z močno voljo dosegel tudi prejšnjo raven,« pravi.
Prej je lahko plezal dva, tudi tri dni zapored. Zdaj potrebuje po enem dnevu plezanja za regeneracijo veliko več časa, štiri, tudi pet dni. Z veseljem gre plezat tudi v naravna plezališča. »Dajo mi prav posebno zadovoljstvo,« pravi Selak. »Letošnje leto sem ves trening posvetil svetovnemu prvenstvu, zdaj pa bo čas za skalo. Napasti nameravam kakšno težjo smer, v okolici Trsta imam že ogledanih nekaj plezališč z dobrimi, težkimi smermi.«
