Ne razumem, da ni videti nobenih pravih prizadevanj za izboljšanje kakovosti odločanja vlade in posredno tudi parlamenta. Mnogi predsedniki dosedanjih vlad so se sicer trudili za izboljšanje kakovosti odločanja. To je videti tudi v nameri, da bi v vladi imenovali koordinatorja dela ministrstev. Takšne poskuse zasledimo pri Drnovšku, Pahorju in Šarcu. Vendar so se vsi klavrno končali.

Mislim, da neuresničena zamisel o imenovanju koordinatorja ni naredila veliko škode. Zakaj? Ker zagat premalo kakovostnega odločanja ne bi razrešilo niti imenovanje koordinatorja. Vlada ne potrebuje koordinatorja, temveč strokovnjaka z vrhunskim znanjem s področja delovanja sistemov. Takšno pristop namreč zahteva kompleksnost družbenih problemov, ne pa neusklajenost dela ministrstev. Vsaj osnove o delovanju sistemov bi moral poznati tudi sleherni minister. Višjo kakovost vladnega odločanja lahko zagotovi le sistemski pristop. Tudi tolikokrat upravičeno kritizirana servilnost vlade do Bruslja bi s sistemskim pristopom postala preteklost.

Na žalost tudi v Šarčevi vladi ni videti nobenih znakov sistemskega pristopa. Ponavlja se star vzorec. Napovedi ministrov, da bo treba sklepati kompromise, povejo vse. Videti je, da se o pomenu sistemskega pristopa k družbenim problemom večini ministrov ne sanja veliko. Vlada bo očitno spet sledila parcialnim politikam petih strank, namesto da bi si kot izvršilna oblast kolektivno prizadevala za dolgoročno blaginjo ljudi. Nič novega.

O škodljivosti strankarstva, kakršno prakticiramo tudi v Sloveniji, je že pred skoraj 300 leti vse zapisal Oliver Swift v romanu Guliverjeva potovanja. Ugotovil je, da je »strankarstvo sinonim za nenačelno zdraharstvo, za uveljavljanje osebnih ambicij in za ravnanje, ki se ne zmeni za splošne interese«. Ne le mi, tudi večina razvitih zahodnih držav ohranja takšno strankarstvo kot sestavino političnega sistema.

Skoraj ne morem verjeti, da med predstavniki naše politične elite ni junaka, ki bi si upal javno spregovoriti o tem, da je v okolju četrte (digitalne) industrijske revolucije nedopustna uporaba političnega sistema iz obdobja prve industrijske revolucije, t. j. iz časov poletov prvih toplozračnih balonov. Ali naši politiki res ne vedo, kako volilno predstavniško demokracijo obogatiti z elementi neposrednosti? Videti je, da o posodobitvi političnega sistema s tako imenovano posvetovalno demokracijo nimajo pojma. Pa bi ga morali imeti.

Državljanom, ljudstvu je že zdavnaj vse jasno. Vedo, da ima oblast v svojih rokah dejansko vedno tisti, ki pripravlja predloge odločitev (t. j. zunajparlamentarna oblast). Tistemu, tudi parlamentu, ki v zadnji fazi odločanja formalno glasuje o takšnih predlogih, pa ne pripisujejo pomembnega ali skoraj nobenega vpliva. Sistemski pristop razkrije vso resnico in protislovja družbenega odločanja. Svoboda pri izbiri možnih odločitev je največja na samem začetku procesa odločanja. Ta pa je še vedno v rokah politikov. Zato glasovanje o predlogih odločitev na zaključku procesa odločanja nima pomembnega vpliva na kakovost odločitev z vidika dolgoročne blaginje ljudi.

Ta okoliščina razkriva, da je volilno predstavniška demokracija bolj ali manj preživela. Svoje predstavnike v izvršilno in zakonodajno oblast lahko volimo kar vsako leto, pa se ne bo nič spremenilo. Storiti moramo nekaj drugega. Državljanom moramo omogočiti neposreden vstop v proces družbenega odločanja na samem začetku. V mnogih državah že preizkušena posvetovalna demokracija je tudi za našo državo prava pot za vzpostavljanje demokracije in neposredne oblasti ljudstva.

Janez Krnc, Litija