Osebna karizmatičnost dirigenta kot odločilni dejavnik
Gotovo je izstopajoča lastnost poustvarjalnega umetnika, da vsako umetnino, ki jo študira, prežarči z lastnim specifičnim pogledom. Od sodobnih dirigentov med take gotovo sodi Esa-Pekka Salonen – zdi se, da se njegov pristop do vseh skladb, ki smo jih v Ljubljani poslušali v zadnjih letih (od Beethovna do Stravinskega in od Brucknerja do Schönberga), ne razlikuje kaj bistveno in je kot po pravilu usmerjen v iskanje detajla, največkrat zvočno-barvnih kontrastov in poudarjene ritmičnosti, pri čemer je njegova taktirka nenavadno agogično gibka, s čimer potrjuje tudi izjemno dirigentsko tehniko. Te izstopajoče umetniške lastnosti in izrazit osebni pristop, ki je najbrž posledica tega, da je dirigent tudi aktivni skladatelj, pa seveda trkajo ob raznolika dela, ki s seboj prinašajo sebi lastne notranje vsebine. Tokrat se je ob Schönbergovi Ozarjeni noči zdelo, da je vpogled Salonena v Schönbergovo partituro izluščil predvsem številne zvočne detajle, po katerih gre razpoznati, kam bo vodila Schönberga izrazna pot kasneje, hkrati pa se posledično razkriva tudi izrazita fragmentarnost dela. Godalni korpus orkestra Philharmonia je bil nenavadno pridušen, večina barv je bila jesensko zastrtih in razpotegnjenih v brezštevilne odtenke. Ozarjena noč ni dihala v dolgih, izrazito emocionalnih lokih, temveč v lahnih, subtilnih vzgibih, skozi katere se mi je Salonenovo branje Schönberga izkazalo kot povsem samosvoje in izredno odkritje.
Letošnji zlati abonma je odprl orkester Philharmonia iz Londona pod taktirko Esa-Pekke Salonena. (Foto: Camilla Greenwell)
Zelo podoben pristop je nato Salonen ubral tudi ob Brucknerjevi Sedmi simfoniji, le da so bile barve orkestra zdaj bolj goste, v trobilih celo izrazito glasne. Takt...
Bleščeči zaključek zlatega abonmaja je deloval kot dvojno zmagoslavje: najprej seveda za Cankarjev dom, na simbolni ravni pa kar za ves staroglasbeni...