Salvini je kolegom ministrom razlagal, kako je od davkoplačevalcev plačan, da ponovno dvigne rodnost v državi, ne pa da iz domačega okolja iztrga najboljše med afriško mladino, da bi nadomestili Evropejce, ki ne morejo več imeti otrok. »Mogoče v Luksemburgu obstaja takšna potreba. V Italiji obstaja potreba po tem, da pomagamo otrokom imeti otroke, ne pa da imamo sužnje, ki nam pomagajo nadomestiti otroke, ki jih nimamo.«
Ta pripomba je luksemburškemu ministru Jeanu Asselbornu, ki je znan zagovornik solidarnosti v Evropi in kritik tistih držav članic, ki ne delijo migracijskih bremen z Italijo in Grčijo, dvignila pritisk. »Čakajte, čakajte, čakajte!« je Salvinija nekaj stolov vstran prekinil Asselborn in mu skočil v besedo. »V Luksemburgu smo imeli na desetine italijanskih imigrantov. Prišli so kot migranti, ki so v Luksemburgu delali, da bi lahko plačevali za svoje otroke.« Svojo intervencijo je končal z vzklikom: »Merde alors!« (Sranje.) Nediplomatska izmenjava med ministroma se je znašla na spletnih družbenih omrežjih, saj je nekdo prekršil načelo zaupnosti pogovora in snemal to peripetijo.
Tudi ko so se vrata konferenčne dvorane zaprla, sta ministra nadaljevala svojo razpravo prek medijev in Twitterja. Asselborn, katerega država je glede na številčnost lastnega prebivalstva sprejela daleč največ migrantov v EU, je Salviniju očital uporabo jezika, ki razdvaja, ter fašistične prakse iz 30-tih let prejšnjega stoletja. Salvini mu je odvrnil v lastnem slogu: »Socialistični minister davčne oaze mi je rekel, da sem fašist, potem ko je iz Italije imigrirane stare starše primerjal z današnjimi ilegalci in je moj govor prekinil z besedo 'sranje'. Če Luksemburg tako zelo ljubi priseljence, lahko sprejme kar vse. V Italiji smo jih že preveč.«
