Limona je rumen sadež majhnega zimzelenega drevesa, ki mu pravimo tudi limonovec. Izvor drevesa ni znan, domnevajo, da izhaja iz vzhodne ali južne Azije. V Evropo naj bi limona prišla približno v drugem stoletju našega štetja v času antičnega Rima. Poznamo predvsem limonov sok, ki ga uporabljamo za pijače, pri kuhi in tudi pri čiščenju. Limonov sok vsebuje 5–6 odstotkov citronske kisline z vrednostjo pH 2,2. Prav poseben okus limonovega soka se zazna v pijačah in živilih, kot je limonada. Meni pa je limonov sok predvsem všečen dodatek pri sladkem nadevu palačink in pri limonovi piti meringue. V živilski industriji uporabljajo tudi ostale nestrupene organske kisline: ocetno, vinsko, jabolčno kislino in druge kisline, ki dajejo osvežujoč in kisel okus. Za uravnavanje kislosti pri različnih kolah in džemih pa uporabljajo ceneno fosforjevo (V) kislino v nižjih koncentracijah. Zanimivo je, da je fosforjeva kislina tudi odlično antikorozijsko sredstvo pri zaščiti železa.
Limona in njen sok imata tudi razne zdravilne učinke. Uporabljata se za zdravljenje skorbuta, ki povzroči krvavitev in vnetje dlesni zaradi pomanjkanje vitamina C (askorbinske kisline). Ugodno delujeta tudi pri navadnem prehladu in gripi, olajšata zvonjenje v ušesih (tinitus) in pomagata pri ledvičnih kamnih. Ker delujeta diuretično (odvajanje vode iz telesa), zmanjšujeta otekline, izboljšata delovanje krvnih žil in povečata izločanje urina. Limone vsebujejo veliko vitamina C, ki naj bi kot antioksidant izboljšal zdravje in počutje. Antioksidanti naj bi preprečili nastanek prostih radikalov, ki so možni povzročitelji raka. Vitamin C ima ključno vlogo tudi pri nastanku kolagena. Kolagen daje koži elastičnost in skrbi za zamenjavo odmrlih kožnih celic.
Linus Pauling, dobitnik dveh Nobelovih nagrad, je užival veliko vitamina C. Zmotno je domneval, da je za ohranjanje dobrega zdravja potrebnega veliko več vitamina C, kot je običajno priporočeno.
Dr. Ivan Leban je upokojeni profesor kemije (@ivanleban).
