V zadnjih dvajsetih letih se je razmahnil trg ekoloških prehrambnih izdelkov in nekako se nam zdi, da s kupovanjem takih izdelkov tudi pomagamo ohranjati okolje, saj ta živila niso iz sistema intenzivnega kmetijstva, ki že nekaj časa velja za veliko okoljsko tveganje. Pravzaprav nekatere panoge intenzivnega kmetijstva, recimo živinoreja, vejajo za največje onesnaževalce na svetu.
Toda minuli teden so ugledni znanstveniki z univerze v Cambridgeu v reviji Nature Sustainability objavili rezultate študije, ki intenzivno kmetijstvo prikazuje v malce drugačni luči. Raziskovalci so proučevali davek na okolje, kot so poimenovali škodljive vplive kmetijstva na okolje, glede na količino pridelane hrane tako v intenzivni kot ekstenzivni pridelavi. Pri tem so upoštevali dejavnike onesnaževanja z gnojili, uporabo vode in količino toplogrednih plinov, ki nastanejo v obeh načinih. Za potrebe raziskave so sodelovali s sedemnajstimi organizacijami po vsem svetu, ki so jim posredovale podatke za obdelavo. Osredotočili so se na štiri glavne intenzivne panoge: na pridelavo riža v Aziji, pšenice v Evropi, govedorejo v Južni Ameriki in proizvodnjo mleka v Evropi. Ugotovili so, da intenzivno kmetijstvo manj vpliva na biodiverziteto, kot so predvidevali. »Če bomo želeli zaščititi večino živih bitij na planetu, bomo morali najbolje izkoristiti kmetijske površine, ki jih že imamo, in jih ne širiti,« je za BBC dejal profesor Andrew Balmford, vodja raziskave. Sicer so prepričani, da bi človeštvo moralo omejiti porabo mesa in drugih pridelkov, ki imajo velik vpliv na okolje, a njihova raziskava kaže, da je za naravo in okolje najbolje, da na majhnih površina pridelamo kar največ hrane. Tega pa ekološko kmetijstvo po njihovem mnenju ne omogoča. Ugotovili so namreč, da za proizvodnjo enega litra mleka na ekološki način v Evropi potrebujejo dvakrat več zemlje kot konvencionalne mlečne farme in da višji mlečni donos na hektar pomeni manjši vpliv na okolje.
Okoljevarstveniki se z zaključki študije seveda ne strinjajo. Glavni argument je, da svet že pridela dovolj hrane, le njena distribucija je napačna. Poleg tega opozarjajo, da avtorji študije niso upoštevali vpliva pesticidov na okolje, visoke porabe energije, ki jo zahteva intenzivno kmetijstvo, in družbenega vpliva, ki ga ima trajnostno ekološko kmetijstvo.
Znanstveniki raziskave o intenzivnem kmetijstvu so na to odgovorili, da so opozorili, da je biodiverziteta ogrožena pri obeh načinih kmetovanja. V isti reviji je bila objavljena tudi študija o oceni globalne preusmeritve iz intenzivnega kmetijstva v okolju prijazno, ki je nastala pod vodstvom univerze v Washingtonu, v kateri so ugotovili, da je skoraj tretjina vseh svetovnih kmetijskih površin okolju prijaznih ter da so tudi na tak način v nekaterih primerih povečali proizvodnjo. Raziskovali so tako imenovano trajnostno intenzivnost, ki poskuša povečati proizvodnjo hrane na obstoječih kmetijskih površinah, a na trajnosten način, to se pravi z najmanjšim možnim vplivom na okolje. Tak način proizvodnje hrane podpirajo tudi Združeni narodi kot najprimernejši način uporabe kmetijskih površin za povečanje proizvodnje hrane ter hkratno ohranjanje okoljske različnosti in ekosistemov. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo že pet let »trajnostno intenzivnost« uvršča med prioritetne načine kmetijske proizvodnje in precej sredstev vlaga prav v razvoj takega načina kmetovanja predvsem v državah v razvoju.
