Trenutno nabiramo gobe in se ukvarjamo s trgatvijo. Veliko je bojnih vzklikov, da se slišijo s hriba na hrib in odmevajo po dolinah. Temu rečemo vriskanje in prav tekmujemo, kdo bo glasnejši in z bolj veselim prizvokom.
Potem pridejo še kostanj pa mošt in polhi za lovit. Ko to opravimo, je čas za martinovanje, ki po navadi traja kar dva tedna, saj nam vinogradi dajo obilo dobre kapljice. Treba pa je pokusiti sosedovo in ponuditi svoje, novo vino namreč.
Tam nekje, ob koncu novembra, že lovimo prašiče po dvoriščih in pripravljamo koline. Meso mora pravilno dozoreti, saj dobre salame naredimo iz dobrega materiala. Ni časa za igračkanje s sekirami, ker te potrebujemo za podiranje gabrov in bukev za kurjavo za naslednjo kurilno sezono. Puške ali flinte pa prav pridejo za plašenje kormoranov, ki nam požirajo ves ribji zarod po Krki navzdol. Uniforme in larfe pa začnemo vleči s podstrešij in cimprov ter kedrov okoli pusta, ker drugače ni časa in tudi hecno ni.
Če pa nam paše bolj možata družba, je v gostilni dovolj prostora za vznesene govore, šank demokracijo in tudi kakšno rokoborbo. Tam nas ne nadzorujejo policija in varnostni organi, le žene se je bati, če nekoliko pretiravamo, a se da potrpeti. Če pa bo treba kakšnemu nestrpnežu kaj »dopovedati«, smo takoj za.
Branko Đukić, Straža
